Moskva – Ob 25. obletnici jedrske katastrofe v Černobilu, najhujše tovrstne nesreče v zgodovini, so v Kijevu potekale demonstracije ljudi, ki so sodelovali pri čiščenju kontaminiranega območja. Organizirali so jih zaradi zniževanja pokojnin in odpravljanja drugih ugodnosti. Za krotenje požara v četrtem černobilskem reaktorju ter dekontaminacijo in čiščenje prizorišča nesreče je skrbelo 830.000 ljudi, med katerimi jih je po ugotovitvah, ki jih navaja knjiga Černobil: posledice katastrofe za ljudi in okolje, samo do leta 2005 umrlo 112.000 do 125.000. Podatki Svetovne zdravstvene organizacije in Mednarodne agencije za jedrsko energijo sicer navajajo, da je umrlo samo 31 »čistilcev« oziroma »likvidatorjev.«
Od naše dopisnice
Ob nedavni nesreči v jedrski elektrarni Fukušima je svojo kalvarijo za AolNews opisala 59-letna Natalija Manzurova iz černobilske ekipe za dekontaminacijo. Sotrpinom na Japonskem je svetovala: »Bežite, kolikor vas nesejo noge! Ne čakajte. Rešite se in ne zaupajte vladi, ki laže. Jedrska industrija je zelo vplivna, zato nočejo, da bi poznali resnico. Vaše življenje bo razdeljeno na dve obdobji: pred Fukušimo in po njej, ko boste skrbeli samo še za svoje zdravje in zdravje svojih otrok.«
Ko so jo leta 1986 poslali v povsem zapuščeno mesto Pripjat, je bila Manzurova zaposlena kot inženirka v ruski jedrski elektrarni Ozersk. V ekipi za čiščenje in dekontaminacijo je vztrajala kar štiri leta in pol. »Vlada je sprejela zakon, po katerem se ne bi mogli upokojiti in dobiti pokojnine, če bi odšli en sam dan prej. Zdaj smo deležni zelo malo ugodnosti.«
Vztrajala je tudi, ko so pri njej že odkrili raka ščitnice. »Začela sem se počutiti, kakor da bi imela gripo. Dobila sem visoko vročino in se kar naprej tresla. Ves čas sem si želela samo spati in jesti. Pri 43 letih sem bila invalid. Imela sem izjemno visok pritisk in nekaj podobnega epileptičnim napadom. Zdravniki niso vedeli, kaj bi z mano. Najprej so me hoteli razglasiti za noro in me zapreti v psihiatrično bolnišnico. Šele pozneje so priznali, da trpim za posledicami izpostavljenosti radioaktivnemu sevanju.«
Svoj delovni dan med odpravljanjem posledic nesreče opisuje takole: »Zbirali smo vzorce rastlin in merili raven sevanja. Buldožerji so kopali velike luknje, v katere smo zakopali vse – tudi hiše in živali. Ljudje s seboj niso smeli jemati psov in mačk, saj radioaktivno sevanje obstane v njihovi dlaki, zato so mnogi ob odhodu jokali. Vse živali, ki so jih pustili tam, so bile videti kot posušene mumije. Vse je bilo tajno, zato z dejanskimi razsežnostmi [katastrofe] nismo bili seznanjeni.«
In kakšen je bil njen prvi stik s prizoriščem? »Vse je bilo videti kot vojno območje, na katerem je eksplodirala nevtronska bomba. Počutila sem se kakor v vojni z nevidnim sovražnikom. Hiše in pohištvo so bili nedotaknjeni, vendar nikjer ni bilo žive duše. Vse je bilo tiho. Počutila sem se kot edini človek na nekem čudnem planetu.«
Polona Frelih