Preživel je tri požare, vojne vihre in revolucijo, zato se je moskovskega Bolšoj teatra prijel vzdevek »prekleto gledališče«. Najbolj znana ruska gledališka, operna in baletna hiša je skozi celotno zgodovino odražala aktualno politično realnost, iz njene šestletne rekonstrukcije in slavnostne otvoritve pa je mogoče izluščiti tudi vsa velika prekletstva sodobne Rusije. »Bolšoj teater je vseruska dediščina, ne pa običajno gledališče,« je ruski predsednik Dmitrij Medvedjev zavrnil špekulacije o tem, da je bilo treba za vstopnico za otvoritveni gala koncert odšteti od 24....
Preživel je tri požare, vojne vihre in revolucijo, zato se je moskovskega Bolšoj teatra prijel vzdevek »prekleto gledališče«. Najbolj znana ruska gledališka, operna in baletna hiša je skozi celotno zgodovino odražala aktualno politično realnost, iz njene šestletne rekonstrukcije in slavnostne otvoritve pa je mogoče izluščiti tudi vsa velika prekletstva sodobne Rusije.
»Bolšoj teater je vseruska dediščina, ne pa običajno gledališče,« je ruski predsednik Dmitrij Medvedjev zavrnil špekulacije o tem, da je bilo treba za vstopnico za otvoritveni gala koncert odšteti od 24.500 do 61.400 evrov, kar je med ruskimi uporabniki interneta sprožilo besne očitke o diskriminaciji. Informacije so bile res iz trte izvite, dejanska situacija pa je bila nemara še celo bolj diskriminatorna, kot se je zdela na prvi pogled. V krstnem kolažu oper in baletov ruskih glasbenih mojstrov Čajkovskega, Glinke, Prokofjeva, Šostakoviča in Borodina so lahko uživali samo izbranci, ki so prejeli osebno vabilo kremeljske administracije. Med njimi je bilo le malo pravih ljubiteljev glasbe.
Proti diskretno osvetljenemu vhodu v gledališče, iz katerega so odstranili domala vse sledove sovjetskega obdobja in poustvarili čase imperialnega blišča, so se po rdeči preprogi pomikali elegantno oblečeni pripadniki nove ruske aristokracije in tuji izbranci, med katerimi so prevladovali gostje iz »prijateljske« Italije. Daleč največ navdušenja je požela igralka Monica Bellucci, ki je dogodku dodala zvezdniški glamur.
Medvedjev je bil poglavje zase in se je rdeči preprogi na daleč ognil. Le nekaj minut pred začetkom slovesnosti so ga v črni limuzini pripeljali do stranskega vhoda, goste pa je v gledališču nagovoril iz razkošne carske lože. Kot zadnji pripadnik modre krvi je v njej užival car Nikolaj II., ki ga je s prestola odnesla oktobrska revolucija. V predvolilnem obdobju zna biti predajanje razkošju za politike izjemno tvegana poteza. Seveda samo v tistih državah, v katerih lahko volivci dejansko izbirajo svoje politične predstavnike.
Kot vedno ob takšnih priložnostih je »narodni praznik« običajnim Rusom povzročal predvsem glavobol. Nekoliko zaradi prometnih zastojev, ki so v središču mesta nastajali zaradi strogih varnostnih ukrepov, še bolj pa zaradi informacij, da so za obnovo porabili kar 500 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja. Precej ga je poniknilo v korupcijskih škandalih, ki so največje prekletstvo sodobne Rusije.
Navadni smrtniki so se morali zadovoljiti s televizijskih prenosom otvoritvenega spektakla, nekaj sto navdušencev pa je odlomke iz baleta Labodje jezero kljub hudemu mrazu spremljalo na trgu pred gledališčem, kjer so v ta namen postavili dva velika ekrana. V osrednji kulturni hram, ki je že zdavnaj postal narodni simbol, bodo težko vstopili tudi v prihodnje. Za vstopnice bo namreč treba odšteti najmanj 70 evrov, kar je približno toliko kot znaša povprečna ruska pokojnina.
Socialno ogroženim bodo sicer ob vsaki predstavi namenili 397 vstopnic za dva evra, ki pa utegnejo v skladu z dosedanjo prakso končati na črnem trgu, v rokah preprodajalcev. Tega pristojni na tiskovni konferenci pred otvoritvijo sploh niso zanikali, so pa zaradi provokativnega vprašanja grobo cenzurirali dolgoletno dopisnico El Paisa Pilar Bonet. »Vidi se, da tej ženski ni vseeno, kaj se dogaja z Rusi. Zaradi tega v Rusiji verjetno zelo trpi,« je incident pospremila ruska novinarka. Nauk Velikega gledališča je tudi v tem primeru zelo zgovoren.
V Rusiji ni nič prepuščenega naključju, saj je vse eno samo veliko gledališče. Peščici pripadajo glavne vloge, nekateri so stranski igralci, večina ljudi pa je nepomembnih statistov. V zakulisju političnega teatra se pišejo največje mojstrovine.
Polona Frelih