Za nas to ni bila lahka odločitev, saj gre za zelo drago zadevo, je ruski premier Vladimir Putin na seji vlade opravičeval rusko-ukrajinski sporazum, po katerem bo Ukrajina v prihodnjih 10 letih kupovala ruski plin s 30-odstotnim popustom. V zameno lahko ruska črnomorska flota na ukrajinskem polotoku Krim ostane kar do leta 2047. Zaradi sporazuma bo Rusija v 10 letih izgubila 40 milijard dolarjev prihodkov. Je sporazum vreden tega denarja?...
Za nas to ni bila lahka odločitev, saj gre za zelo drago zadevo, je ruski premier Vladimir Putin na seji vlade opravičeval rusko-ukrajinski sporazum, po katerem bo Ukrajina v prihodnjih 10 letih kupovala ruski plin s 30-odstotnim popustom. V zameno lahko ruska črnomorska flota na ukrajinskem polotoku Krim ostane kar do leta 2047. Zaradi sporazuma bo Rusija v 10 letih izgubila 40 milijard dolarjev prihodkov. Je sporazum vreden tega denarja?
Podobno poceni plin od Rusije dobiva samo še Belorusija, in ko sem pred dnevi voditelja beloruske opozicije Aleksandra Milinkeviča vprašala o razlogih ruske velikodušnosti, je postregel z zelo preprostim odgovorom: »Verjetno vidite, da se v Rusiji ponovno obujajo imperialistične ideje. Za uresničitev teh sanj je Moskva pripravljena plačati kakršno koli ceno.«
Glede popusta za Ukrajino so nekateri ruski politiki že začeli opozarjati na tako imenovani »Lukašenkov faktor«, s čimer izražajo bojazen, da ruska radodarnost tudi v Ukrajini ne bo poplačana. V resnici sporazum prinaša dolgoročno rešitev najpomembnejših ukrajinsko-ruskih vprašanj: trgovina s plinom, prihodnost ruske črnomorske flote, posredno pa tudi ukrajinsko članstvo v Natu.
Ukrajina bo v prihodnjih desetih letih za ruski plin plačevala evropsko ceno, oproščena pa bo transportnih stroškov, kar je formula, po kateri naj bi plin že v kratkem plačevali tudi ruski porabniki. Ali so jo k takšni odločitvi dejansko vodile »tople vezi med bratskima narodoma«, se bomo dokončno lahko prepričali leta 2020, ko se izteče veljavnost sporazuma. Takrat Rusija ne bo več odvisna od tranzita čez Ukrajino, saj naj bi ruski plin v Evropo že nekaj časa tekel po plinovodu Severni tok, ki so ga začeli graditi letošnjega aprila, ter Južnem toku, v katerega je v soboto vendarle vstopila tudi Avstrija.
S »harkovskim dogovorom« je Rusija za kar tri desetletja rešila tudi vprašanje črnomorske flote, ki se je nazadnje izkazala med vojno v Gruziji, zato je sporazum seveda naletel na ostre odzive gruzinskega predsednika Mihaila Saakašvilija: »Putin ne skriva, da želi obnoviti sovjetski imperij. Z njegovega stališča je vprašanje Ukrajine že rešeno.« Rusija bo s pomočjo zadnjega dogovora prihranila veliko denarja, ki bi ga sicer morala nameniti za gradnjo novega vojaškega oporišča v Črnem morju, denimo v gruzinski separatistični pokrajini Abhaziji.
S podaljšanjem ruske navzočnosti si je Ukrajina najverjetneje za kar 30 let zaprla vrata v Nato, saj države, ki na svojem ozemlju gostijo nenatovska oporišča, ne morejo postati članice zavezništva. Sergej Markov, politolog in član vladajoče ruske stranke Enotna Rusija, ostaja skeptičen do zavezniških aspiracij. Opozarja, da je že nekdanji ameriški predsednik George Bush poudarjal, da rusko vojaško oporišče ne bo oviralo ukrajinskega vstopa v Nato.
Ukrajinsko-ruski sporazum je krovni dokaz, da Rusija krepi vpliv na politiko držav, ki so po razpadu Sovjetske zveze stopile na samostojno pot, za kar uporablja predvsem energetska bogastva. Nedvomno je tudi to, da je za svoj plinski imperializem pripravljena plačati kakršno koli ceno.
EU in Nato sta precej manj velikodušna, kar je glavni razlog, da sta na postsovjetskem prostranstvu doživela zaušnico. V Ukrajini in Kirgiziji, v manjši meri pa tudi v Gruziji, so z Zahoda sponzorirane revolucije prinesle veliko razočaranje. Zaradi tega se Rusija z velikimi koraki vrača na postsovjetsko prostranstvo.