Disneyland vojaškega avtoritarizma

Praznično okrašene in monumentalno široke ulice s pomenljivimi imeni Prospekt neodvisnosti in Prospekt zmagovalcev, po katerih se Lukašenko vsak dan vozi v svojo rezidenco, so praktično opustele. Iz zvočnikov donijo domoljubne pesmi, iz kabrioletov pa radostno pozdravljajo kadeti vojaških šol, ki so po končanem šolanju prejeli naziv oficir. Razlog za slavje imajo tudi upokojenci, ki so zaradi praznikov prejeli 10-odstotno povišanje pokojnin. V populizmu in militarizmu je vsa skrivnost Lukašenkovega uspeha.

Lukašenkova osebna igrača

»Štafeto slavnih dejanj je od vojnih veteranov prevzela generacija, ki je nasledila zmagovalce. Zgradili smo dinamično državo z razvijajočim se gospodarstvom,« je v praznični­ poslanici poudaril predsednik, ki je na oblasti že 19 let. V resnici belorusko gospodarstvo že več let peša; rast BDP je v prvih petih mesecih letošnjega leta znašala samo 1,1 odstotka, industrijska proizvodnja je padla za 3,5 odstotka, izvoz pa se je skrčil za kar 20 odstotkov.

Po mnenju glavnega urednika spletnega časopisa Nova Evropa Aleksandra Adamianca je vojaška parada Lukašenkova osebna igrača. »V nekaterih pogledih je celo bolj infantilen od sina Nikolaja, ki ga oblači v generalske uniforme in vodi s seboj na parade. Rad igra hokej, v katerem mora seveda vedno zmagati, podeljuje si nagrade, ko gre na tek na smučeh, ga spremljajo precej bolje pripravljeni varnostniki, ki morajo v smešnem ritualu zaostajati za njim.

Zmagovalec

Po zaslugi parade se počuti zmagovalec, generalissimo … Ves ta pomp ga pomirja, saj je njegovo življenje polno strahu, stresa. Gre za obliko relaksacije. Ko vidi tanke, vojaško tehniko in vojake, vsi njegovi strahovi čudežno izginejo. To je militariziran praznik, saj se Lukašenko boji izgube oblasti, vsenaokoli so sovražniki in je v zelo težki psihološki situaciji. Nanj pritiskajo z zahoda in vzhoda, Američani, homoseksualci … Zaradi vsega tega potrebuje visoke ratinge«.

Po uradnih podatkih ga podpira 72 odstotkov državljanov, po podatkih Neodvisnega inštituta za družbene, politične in gospodarske raziskave, ki deluje v sosednji Litvi, pa samo še okoli 30 odstotkov Belorusov. Direktor inštituta Oleg Manajev ocenjuje, da so v Belorusiji priča paradoksalni situaciji, ko kar 75 odstotkov državljanov pričakuje spremembe, hkrati pa jih ravno toliko zavrača kakršnokoli sodelovanje v politiki. Niti najmanj ne dvomi, da bo Lukašenko zaradi pomanjkanja alternativ na predsedniških volitvah leta 2015 brez težav že četrtič izvoljen na predsedniški položaj.

»Militarizacija je del vseh avtoritarnih režimov. Spomnimo se samo Mussolinija, Stalina, Hitlerja in drugih totalitarnih voditeljev. Večina jih sploh ni bila v vojski, vendar so brez izjeme nosili vojaške uniforme. Militarizirali so se, saj so s tem hoteli izpostaviti svojo možatost. Lukašenko si je poleg tega nadel naziv ‘batka’, kar pomeni oče naroda in simbolizira nekakšno povsod prisotno patriarhalno silo,« je dodal zgodovinar Aleksej Bratočkin. Parado, za katero bodo odšteli 1,5 milijona dolarjev, v njej pa bo sodelovalo tisoč vojakov, 150 kosov vojaške tehnike in 20 letal, označuje za »farso, saj je vsakemu otroku jasno, da je beloruska vojska povsem zastarela in nerazvita organizacija«.

Resovjetizacija spomina

Praznik neodvisnosti so do Lukašenkovega prihoda na oblast praznovali 27. julija, saj so na ta datum leta 1990 v Belorusiji sprejeli deklaracijo o državni suverenosti, ki je pomenila konec sovjetske epohe.­ »Z Lukašenkovim prihodom je nastala resovjetizacija spomina, s spremembo datuma pa je izničil tudi kratko obdobje neodvisnosti do njegove vladavine in likvidiral izbor, ki smo ga imeli med leti 1991 in 1994, ko bi se lahko Belorusija razvijala drugače. Zdaj si veliko ljudi zastavlja vprašanje, ali bi v devetdesetih letih lahko ubrali drugačno pot,« je Bratočkin izpostavil beloruske dileme.

Za naše sogovornike je praznik beloruske neodvisnosti predvsem dan, ki razdvaja. »Beloruse še zdaj manipulirajo z drugo svetovno vojno, vsi praznični transparenti so posvečeni tej temi. Ljudje niso proti vzdrževanju spomina na zmago, vendar to še zdaleč ni edini beloruski dosežek. Naše mesto je postalo kot mavzolej druge svetovne vojne, saj so skoraj vsi spomeniki posvečeni temu obdobju. Čas je že za kakšno novo identifikacijo, ki je zaradi mene lahko starejša ali pa bolj sodobna. Nisem proti patriotizmu, se pa sprašujem, koliko je še živih veteranov. Pri nas še vedno hodijo v tolpah. Gre za farso, igralce. Ne verjamem jim,« je bila kritična kuratorka Oksana Žigerovska. Zaupala nam je, da pozna številne primere, ko se tovarniški delavci udeležijo praznovanja samo zato, ker v zameno prejmejo dodaten dela prost dan, otroci pa se udeležujejo parad, ker so nagrajeni z dobrimi ocenami.

»Primitivna žurka«

»Večina prebivalcev Minska med prazniki zapusti mesto, ki ga v tem času zavzame mladina s podeželja v športnih trenirkah. Na ulicah pijejo pivo, kar je pri nas prepovedano, vendar jim policija za praznik pogleda skozi prste. Zaradi vojaške parade, ki je za moj okus odvratna demonstracija vojaške tehnike, so številne ulice zaprte že ves teden,« je bila kritična študentka Daša ­Vasjura.

»Gre za praznik z vrha, kar pri meni zbuja nelagodje. Ulice so zaprte, ljudi neprestano identificirajo, preverjajo. Na eni strani imamo vojaško parado, na drugi pa primitivno žurko. Fotoreportaže so odvratne, povsod ležijo pijani ljudje. Gre za socialni ritual, ko daš iz sebe vse družbene pritiske, kar pa poteka pod strogim nadzorom oblasti. Njihovo sporočilo je, da lahko en dan počnete, kar vas je volja, vendar še vedno pod našim budnim očesom,« je poudarila filozofinja Olga Šparaga. Moti jo, da se praznik neodvisnosti povezuje izključno z drugo svetovno vojno, »kot da Belorusi nimajo druge zgodovine« ter da gre za absolutno ideološki in militaristični projekt, pri katerem je poudarek na zmagovalcih, povsem pa se pozablja na žrtve, na primer Jude, ki so takrat umirali v velikem številu.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber