Eksplozivna mešanica seksa, politike in religije

Podobna usoda je doletela tudi druge stvaritve Vjačeslava Mizina in Aleksandra Šaburova, ki se predstavljata pod umetniškim imenom Modri nosovi, kar je parodija na Modre bluze, sovjetske revolucionarne akrobatske brigade iz 20. let minulega stoletja. Predstavnika ruskih socart ustvarjalcev, kar je ironična skovanka dveh umetniških smeri 20. stoletja, socrealizma in poparta, sta se na cenzuro odzvala resignirano: »Navadila sva se, da je pesnik v Rusiji več kot pesnik, umetnik pa več kot samo umetnik.«

Gre za zadnjega v vrsti škandalov, povezanih z rusko sodobno umetnostjo, ki je z eksplozivno mešanico politike, religije in seksa v ruskih cerkvenih krogih spodbudila pravi lov na čarovnice.

Previdno, religija!

Proti kuratorju sporne razstave sodobne ruske umetnosti Andreju Jerofejevu, ki je sicer zaposlen pri državni Tretjakovski galeriji, so ruske oblasti, prokremeljska mladina in pravoslavna cerkev zaradi spodbujanja sovražnega govora, netenja verskega sovraštva in žaljenja verskih čustev že vložile tožbo. Proti enemu največjih poznavalcev sodobne ruske umetnosti je Narodni sabor, krovna ruska pravoslavna organizacija, podobno tožbo vložil že zaradi razstave Prepovedana umetnost, med katero je v muzeju in informacijskem centru Andreja Saharova razstavil stvaritve leta 2006, ki so jih v drugih moskovskih galerijah zavrnili. V nemilosti se je znašel tudi center Andreja Saharova, sovjetskega disidenta in Nobelovega nagrajenca, ki so ga ustanovili z namenom ohranjanja spomina na žrtve sovjetskega terorja.

Da obiskovalcev muzeja ne bi po nepotrebnem vznemirjali, so sporne slike, fotografije in kipe razstavili za posebnim zidom; skozi majhne reže so si jih tako lahko ogledali le tisti, ki so to izrecno želeli. Poleg tega so mlajšim od 16 let ogled razstave prepovedali, fotografije umetnin pa na svoji spletni strani niso objavili. Kljub varovalkam je v ruskih cerkvenih krogih završalo. Poleg podobe miška Mikija z glavo Jezusa Kristusa pa je bila največjega zgražanja deležna prav fotografija poljuba policistov. »Gre za provokacijo, ki žali verska čustva Rusov, spodbuja versko sovraštvo, s pornografskimi homoseksualnimi podobami pa skruni vojaško uniformo,« je robantil Oleg Kassin, koordinator Narodnega sabora.

Še bolj burno se je cerkvena srenja odzvala na razstavo Previdno, religija!, ki je leta 2003 prav tako potekala v muzeju Saharova. Tam so dan za dnem protestirali pravoslavni verniki; nazadnje so povsem razdejali razstavni prostor in se z rdečo barvo znesli tudi nad razstavljenimi deli. Čez reklamo za kokakolo s podobo Jezusa Kristusa in napisom To je moja kri, ki je želela opozoriti na komercializacijo in monopolni položaj ruske pravoslavne cerkve, ter triptih, v katerem so Jezusa Kristusa križali na križu, rdeči zvezdi in svastiki, so zapisali: »Gadje«, »Bogoskrunstvo«, »Sovražniki pravoslavcev« in »Prekleti ste«. Kršitelje, ki so jih v cerkvenih krogih razglasili za heroje in mučenike, so sicer obtožili huliganstva, a jih že naslednji dan izpustili. Brez obtožbe.

Lov na čarovnice

Sodelujoče umetnike, kustose in organizatorje omenjenih razstav je ruska pravoslavna cerkev obsodila militantnega ateizma, ki da ni nič boljši od boljševizma. »Spomniti se moramo, da je bilo med komunističnim bogoskrunstvom ubitih na tisoče duhovnikov in verujočih, življenja številnih pa so bila uničena v gulagih. Ekstremistični ateizem ni nič boljši od fašizma,« je pravoslavna cerkev zapisala po svojem enajstem božičnem srečanju. Obsodbi so se pridružili tudi številni ruski umetniki in intelektualci, ki so zadnje prireditve v centru Andreja Saharova obsodili blatenja spomina na tega Nobelovega nagrajenca in znanega borca za človekove pravice. »Čeprav Saharov ni bil veren, mu številni drugi sovjetski disidenti priznavajo, da je vedno branil tiste, ki so jih preganjali zaradi religioznih prepričanj,« so zapisali v svoji izjavi.

Prvi ruski umetnik, ki je bil obtožen spodbujanja verskega sovraštva, za kar je zagrožena petletna zaporna kazen, je bil Avdej Ter-Oganjan. Leta 1998 je na Manežni ploščadi v Moskvi šokiral s performansom, v katerem je mimoidočim ponujal, naj z žago razrežejo ikone s Kristusom in Devico Marijo. »Skušal sem se vživeti v kožo tistih, ki so med komunizmom uničevali verske simbole,« je svojo akcijo argumentiral Ter-Oganjan, ki je pred pregonom zbežal na Češko. Nekdanji češki predsednik Vaclav Havel mu je podelil politično zatočišče.

Zakon o netenju verskega sovraštva proti neonacističnim in antisemitskim skupinam uporabijo bolj poredko. Kljub sovražnemu govoru, s katerim so se odzvali na umetniška dela s cerkvenimi motivi, proti skrajnodesničarski stranki Pamjat (Spomin) niso ukrepali. V stranki so tudi ob teh dogodkih za krivce z največjo slabšalnico razglasili Jude: »Naša dolžnost je, da pred jid degeneriranci zaščitimo našega Jezusa Kristusa.«

Za posvetno državo

Na drugi strani so številni ruski umetniki in borci za človekove pravice stopili v bran ločenosti cerkve in države, kot to določa ruska ustava. Obsodili so klerikalni boljševizem oziroma pravoslavni totalitarizem in ga po represiji primerjali s sovjetskimi časi. V peticiji z naslovom Za versko svobodo so poudarili, da je »vera zasebna zadeva in da zato verouk kot izbirni predmet v šolah nima kaj iskati«.

Ruski novinar Aleksander Averuškin je o skrunitvi razstave v muzeju Saharova pisal pod naslovom Pravoslavni buldožer, s čimer je želel spomniti na podoben dogodek iz leta 1974, ko so pripadniki KGB-ja na ukaz takratnega sovjetskega voditelja Nikite Hruščova v moskovskem parku razdejali razstavo ruske avantgardne umetnosti.

Cenzura upodabljajoče umetnosti je spomin na nekdanje svinčene čase obudila tudi pri sodobnih ruskih avtorjih. Spomnili so se na Borisa Pasternaka, ki se je v nemilosti znašel, ko je v tujini objavil svoj protisovjetski roman Doktor Živago, Aleksandra Solženicina, Mihaila Bulgakova in druge preganjane avtorje.

Nekateri, do oblasti kritični sodobni ruski pisatelji so preganjanje že doživeli tudi na lastni koži. Med njimi je znani pisatelj Vladimir Sorokin, čigar dela so pred leti na javnih protestih uničevali člani prokremeljske mladine. »Naša preteklost postaja naša sedanjost. Vračamo se v čase Ivana Groznega,« je bil Sorokin kritičen do vse večje vloge cerkve in porasta sovraštva do Zahoda v Rusiji. Da se ne obeta nič dobrega, je prepričan tudi pisatelj Viktor Jerofejev, brat sodno preganjanega kustosa Andreja Jerofejeva: »Ustvarjajo situacijo, kakršna je v Iranu, novo-staro civilizacijo, pravoslavno civilizacijo. Klima se je popolnoma spremenila. Kar je bilo še predvčerajšnjim dovoljeno, je danes nevarno. Represija še ni tolikšna kot v sovjetskih časih. Dajte jim dve leti, pa bodo našli način.«

Dokaz, da je Rusija vse manj posvetna država, so ne nazadnje nedavne slovesnosti ob pravoslavnem božiču. Ruski predsednik Vladimir Putin se jih je tudi letos udeležil v moskovski katedrali Kristusa Odrešenika, ki je pravzaprav simbol pravoslavnega preporoda. Ta se je simbolično začel pred desetimi leti, ko so ponovno zgradili cerkev, ki jo je v 30. letih minulega stoletja porušil Stalinov režim.

Razsvetljeni konservativizem

Prav pisatelj Jerofejev se je v televizijskem soočenju postavil po robu z oskarjem nagrajenemu režiserju Nikiti Mihalkovu, ki se je v imenu številnih drugih umetnikov in intelektualcev javno zavzel za tretji Putinov mandat. Oddaja je pomenila svojevrstno prelomnico v sodobni ruski kulturni zgodovini. V televizijski anketi so namreč gledalci prepričljivo stopili na stran Jerofejeva, zaradi česar je bila to prva do oblasti kritična oddaja v zadnjih letih. Ruska televizija je namreč pod popolnim nadzorom Kremlja. Gledanost oddaje je porušila vse rekorde, o njej pa so razpravljali še tedne zatem. Številni ruski umetniki so po njej podpisali celo peticijo, v kateri so obsodili ravnanje Mihalkova.

Ta se ni dal motiti. V vojaški bazi na obrobju Moskve je nadaljeval snemanje novega visokoproračunskega filma, ki je nadaljevanje Sleparskega sonca, za katerega je prejel oskarja za najboljši tujejezični film. »Poslušajte radio in glejte televizijo. Ali vidite kakšne omejitve? Menim, da je modus operandi Rusije razsvetljeni konservativizem,« je na prizorišču snemanja svojo lojalnost do oblasti opravičeval Mihalkov. Po njegovem je Putin, čeprav ni vedno najbolj demokratičen, za Rusijo še vedno boljši od kaosa, ki bi jo utegnil doleteti, če bi se umaknil. Zaradi tega je Mihalkov pred nedavnimi parlamentarnimi volitvami tudi režiral Putinovo reklamno kampanjo, vse niti pa je imel v rokah tudi na razkošnem praznovanju Putinovega rojstnega dneva, ki so ga v živo prenašale državne televizije.

Moskovska Metelkova

Alternativni ruski slikarji, fotografi, pisatelji, režiserji in drugi umetniki lahko v Rusiji za zdaj še svobodno ustvarjajo. In svoja dela postavijo na ogled brez strahu, da bi jih poslali v gulag. Trenutno so v zasebni galeriji M & J Gelman v Moskvi na ogled celo dela skupine Modri nosovi, ki so bila s pariške razstave umaknjena. Med njimi je tudi instalacija Maske, ki v seksualno eksplicitnih pozah prikazuje številne vodilne svetovne politike; med njimi tudi ruskega predsednika Putina, ki v spodnjem perilu z vodko nazdravlja z Jezusom Kristusom in pesnikom Aleksandrom Sergejevičem Puškinom. Ambicija instalacije z naslovom Sodobna zgodovina skozi oči malomeščana je aktualne politične dogodke prikazati tako, kot so jih vajene množice. »Prižgite televizijo in naleteli boste na celo vrsto odlomkov: neskončni komični šovi, s seksom obsedene reklame in poročila o aktivnostih predsednika. Isto počnejo tudi Modri nosovi, le da vse skupaj zreducirajo na absurd,« nam med ogledom razstave razlaga kustosinja Natalija Milovzorova. »Ruska umetnost je ironična. To je naša tradicija in to gre najbolj v nos tako oblastem kot ruski cerkvi,« ironijo v umetnosti zagovarja lastnik galerije Marat Gelman. »Razvpite fotografije policistov ni več med razstavljenimi deli, saj smo jo že prodali,« na naše poizvedovanje razloži Milovzorova. Komu in za koliko, noče razkriti.

Sodobna in dobro obiskana galerija je le ena od številnih razstavnih prostorov Vinzavoda, nove moskovske cone sodobne umetnosti, ki je zrasla na območju nekdanje tovarne vin. Ruski ekvivalent Metelkove ali tovarne Rog, ki je sicer precej bolje ohranjen in urejen ter v zasebni lasti, so pri New York Timesu že primerjali s slovito newyorško umetniško četrtjo SoHo v njenih najbolj cvetočih časih.

»Nočem, da bi Rusija postala pravoslavna Saudska Arabija«

Jurija Samodurova, direktorja Muzeja in centra Andreja Saharova, so na visoko denarno kazen obsodili že zaradi razstave Previdno, religija!, zdaj pa moskovsko tožilstvo proti njemu zbira dokaze za postopek zaradi razstave Prepovedana umetnost. Če bo obtožen spodbujanja verskega sovraštva in žaljenja verskih čustev, mu grozi petletna zaporna kazen.

Pred dnevi ste prejeli zahtevo tožilstva, da jim predate vse dokumente, povezane z razstavo Prepovedana umetnost. Kaj boste storili?

S preiskovalnimi organi ne nameravam sodelovati, saj gre za političen proces. To mi omogoča ruska ustava. Iz muzeja smo odstranili vse dokumente, povezane z razstavo, saj v kratkem pričakujemo obisk preiskovalnih organov. Bojim se, da nas bodo poskušali obsoditi po novem zakonu o ekstremizmu, zaradi česar centru Andreja Saharova grozi celo zaprtje.

V bran omenjeni razstavi ste zapisali, da mora biti v boju za posvetno državo dovoljeno tudi bogoskrunstvo. Se vam ne zdi to malce skrajno?

Ne. To po mnenju pravnikov dovoljuje tudi zvezni zakon o svobodi vesti, ki ščiti pravice umetnikov in kustosov, da razstavijo tudi umetniška dela, ki se jih lahko interpretira kot bogokletna. To ni dovoljeno le v bližini sakralnih objektov, kot so cerkve in pokopališča. Kjerkoli drugod, pravno gledano, ne bi smelo biti težav.

Toda uprava muzeja tovrstne razstave ne podpira?

Res je. Z upravo imamo glede tega različne poglede. Večina sicer podpira sekularno državo, a menijo, da to ni pravi način. Raje bi organizirali okrogle mize, ki so bile za ozaveščanje ljudi bliže tudi Andreju Saharovu. Ta se za tovrstno umetnost sploh ni zanimal. Tudi borcem za človekove pravice, ki večinoma sedijo v upravnem odboru, sodobna umetnost ni blizu. Menijo, da je njihovo pravico do ustvarjanja treba braniti, da pa ne sodijo v naš center.

Torej podobnih razstav v prihodnje pri vas ne bo več?

Odvisno. Verjetno bi me odstavili, če bi si kaj takega privoščil. Na to vam težko odgovorim. Če bom menil, da bi bilo sporočilo razstave vredno tega, sem se pripravljen odreči tudi svoji službi.

Kako se je do tega opredelila Jelena Bonner, soproga Andreja Saharova?

Bonnerjeva se je glede vsega opredelila s citatom svojega soproga, ki je versko svobodo pojmoval za svobodo prepričanja. Rekel je, da bi, če bi živel v klerikalni državi, verjetno branil ateizem in vse preganjane heretike.

Center Andreja Saharova je zaradi finančnih težav sicer tik pred zaprtjem. Zakaj je tako težko dobiti sredstva?

Za zdaj imamo dovolj denarja le še do junija, in če ne bomo dobili donatorjev, bomo morali prenehati s svojimi dejavnostmi. Za letos imamo zagotovljeno podporo ameriške fundacije Andreja Saharova, na moj javni poziv v Rusiji pa se do zdaj še ni odzval nihče. Ker smo v nemilosti pri oblasteh, z nami nihče noče imeti nič.

Med razstavo Previdno, religija! so pred muzejem demonstrirali številni pravoslavni verniki. Vas ni bilo strah?

Dolgo me je bilo res strah in v vsakem podhodu sem se oziral čez rame, zlasti ker je bilo v Rusiji že več napadov na sodobne umetnike. Prenehal sem se bati šele, ko sem v intervjuju za radio France 2 prvič v življenju povedal vse, kar si v resnici mislim. Rekel sem, da nočem, da bi Rusija postala pravoslavna Saudska Arabija.

Tudi podobne razstave na Zahodu spremljajo demonstracije.

Nič nimam proti normalnim demonstracijam, ampak pri nas gredo stvari tako daleč, da umetnike zaradi njihovih del napadajo, grozijo nam dolgoletne zaporne kazni ter zaprtje muzejev in galerij.

Kaj pa si mislite o pismu Nikite Mihalkova o tretjem Putinovem mandatu?

Mihalkov je zelo nadarjen človek, na žalost pa je politična prostitutka. Zelo rad ima življenje. Do oblasti je lojalen, ker lahko samo tako izpelje svoje visokoproračunske projekte. •

𝕏   Facebook   Telegram   Viber