V Kirgiziji, najmanjši državi v Srednji Aziji, so doživeli že drugo ljudsko vstajo v petih letih. Razjarjeno množico je gnalo nezadovoljstvo zaradi korupcije, čedalje večje avtoritarnosti predsednika Kurmanbeka Bakijeva, predvsem pa januarsko povišanje cen električne energije, zaradi katerega je življenje že sicer obubožanih prebivalcev postalo skoraj nevzdržno. Dim nad Biškekom se še ni v celoti razkadil, ko je že bilo mogoče slišati, da je prevrat zrežirala Moskva, ki ima tam vojaško bazo....
V Kirgiziji, najmanjši državi v Srednji Aziji, so doživeli že drugo ljudsko vstajo v petih letih. Razjarjeno množico je gnalo nezadovoljstvo zaradi korupcije, čedalje večje avtoritarnosti predsednika Kurmanbeka Bakijeva, predvsem pa januarsko povišanje cen električne energije, zaradi katerega je življenje že sicer obubožanih prebivalcev postalo skoraj nevzdržno.
Dim nad Biškekom se še ni v celoti razkadil, ko je že bilo mogoče slišati, da je prevrat zrežirala Moskva, ki ima tam vojaško bazo. Njen motiv naj bi bil iz Kirgizije prepoditi Združene države Amerike, ki iz svojega oporišča Manas oskrbujejo zavezniške vojake v Afganistanu.
Omenjena teorija zarote je malo verjetna, je pa dejstvo, da zadnje spremembe Rusiji ustrezajo, kar je dala javno vedeti, ko je kot prva priznala začasno kirgiško vlado. Podobno se je pred petimi leti odzvala Evropska unija, ki je Bakijeva označila celo za največjega demokrata v sicer avtoritarni regiji.
Evropska unija in Združene države Amerike sta v zadnjem desetletju sponzorirali že marsikateri preobrat na postsovjetskem prostranstvu: rožnato revolucijo v Gruziji in oranžno v Ukrajini. Obe sta prinesli precej razočaranja in sta še enkrat dokazali, da revolucije žrejo svoje otroke. V obeh primerih je imela korist Rusija. V Gruziji je predsednik Mihail Saakašvili zaradi svoje agresivne politike skorajda gotovo za vedno izgubil separatistični pokrajini Južno Osetijo in Abhazijo, ki sta zdaj ruska protektorata. V Ukrajini se je na predsedniških volitvah na oblast povzpel proruski predsednik Viktor Janukovič.
V bolj ali manj avtoritarnih državah so ljudske vstaje mogoče šele takrat, ko razmere postanejo skorajda nevzdržne. Poleg tega je spremembe le izjemoma mogoče doseči brez zunanje pomoči, saj so mediji v teh državah predvsem vladna trobila. Zaradi tega v evropski in ameriški podpori »demokratičnim silam« na postsovjetskem prostranstvu v osnovi ni nič spornega. Problematično je, kako to počnejo in da na usodo teh držav praviloma pozabijo takoj, ko dosežejo želeni učinek.
Pozabljajo v političnem smislu, zaradi česar se včerajšnji »demokrati« čez noč prelevijo v avtoritarne voditelje, pa tudi v gospodarskem in socialnem, kar je celo bolj odločilno. Tega se dobro zaveda beloruski avtokrat Aleksander Lukašenko, ki se po besedah opozicijskega voditelja Aleksandra Milinkeviča na oblasti drži s pomočjo vlivanja strahu ter minimalnih socialnih jamstev. »Pokojnine so resda mizerne, vendar jih dobijo vsakega 10. v mesecu. Včasih so morali nanje čakati več mesecev,« mi je v mestu Mozir na vzhodu Belorusije pripovedoval mlad fant, ki tako kot večina njegovih sovrstnikov nasprotuje Lukašenku.
V Belorusiji trenutno poteka najsrditejša geostrateška bitka med Zahodom in Rusijo, ki je tej državi s super poceni nafto in plinom do zdaj omogočala, da je ostala v osamitvi. Ko je Rusija napovedala tržne cene, sta svojo priložnost dobili Evropska unija in Združene države Amerike. Za spremembo bi bilo tokrat bolje, če bi svojo vlogo odigrali transparentno. Ne s financiranjem radikalne opozicije, za katero je edini način ulica, kar se dolgoročno skoraj vedno izkaže za napačno potezo, temveč z investicijami, s katerimi bi doslej izolirani državi pomagali pri transformaciji. »Če se bodo res zgodile gospodarske spremembe, bodo te za seboj potegnile tudi politične in socialne,« je prepričan Milinkevič.
Če Evropa na postsovjetskem prostranstvu ne bo aktivna tudi v finančnem smislu, bo Rusija tam še naprej uresničevala svoje imperialistične ambicije. Nekdanje sovjetske republike, zdaj pa samostojne države, jih tolerirajo samo zato, ker zaradi gospodarske odvisnosti od Moskve ne morejo drugače. V resnici si želijo predvsem dostojnega življenja v samostojni državi. In tukaj ima Evropa prednost.