»Koga pokličem, če želim govoriti z Evropo?« je bil v 70. letih prejšnjega stoletja zmeden takratni ameriški državni sekretar Henry Kissinger. V njegovih časih je imela Evropska unija komaj ducat članic, danes jih ima kar 27, Kissingerjeva dilema pa je vseeno nekoliko manjša. Zato, ker je EU vendarle dobila predsednika in zunanjo ministrico, s skorajšnjo uveljavitvijo lizbonske pogodbe pa se bo njena enotnost še okrepila. »Ko bo Evropska unija govorila z enim glasom, bodo razprave precej bolj komplicirane,« je bil nenavadno odkritosrčen zunanjepolitični svetovalec ruskega predsednika Sergej Prihodko....
»Koga pokličem, če želim govoriti z Evropo?« je bil v 70. letih prejšnjega stoletja zmeden takratni ameriški državni sekretar Henry Kissinger. V njegovih časih je imela Evropska unija komaj ducat članic, danes jih ima kar 27, Kissingerjeva dilema pa je vseeno nekoliko manjša. Zato, ker je EU vendarle dobila predsednika in zunanjo ministrico, s skorajšnjo uveljavitvijo lizbonske pogodbe pa se bo njena enotnost še okrepila. »Ko bo Evropska unija govorila z enim glasom, bodo razprave precej bolj komplicirane,« je bil nenavadno odkritosrčen zunanjepolitični svetovalec ruskega predsednika Sergej Prihodko. Jasno in glasno je povedal, da je pomanjkanje enotne evropske strategije koristilo predvsem Rusiji.
V Moskvi lovijo zadnji vlak evropske neenotnosti, zato so v zadnjih tednih pospešili tudi uresničevanje projekta Južni tok. Za Grčijo, Italijo, Bolgarijo, Srbijo, Madžarsko in Slovenijo se mu je priključil še francoski energetski velikan Électricité de France (EDF). Pri podpisu sporazuma je sodeloval ruski premier Vladimir Putin, ki že dolgo ve, katero telefonsko številko je treba poklicati. Njegovo prijateljstvo z italijanskim premierom Silviem Berlusconijem je odigralo ključno vlogo pri uresničevanju projekta Južni tok, z nekdanjim nemškim kanclerjem Gerhardom Schröderjem sta postavila temelje za Severni tok, sodeč po njegovi zadnji zmagi, pa pogosto kramlja tudi s francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem.
Zaradi njegove izrazite pronatovske drže so v Rusiji najprej domnevali, da se bo z njim težko dogovarjati. Trd oreh so strli mimogrede in Francija utegne postati celo prva članica Nata, ki bo Rusiji prodala moderno vojaško tehnologijo. Gre za desantno ladjo tipa mistral, ki je poleg helikopterjev in tankov sposobna sprejeti kar 900 komandosov in bi ruski vojski močno koristila pri lanskem spopadu v Gruziji, je dejal poveljnik ruske mornarice. Zaradi tega so v Tbilisiju že zagnali vik in krik, v baltskih državah zahtevajo razpravo Nata, kritike pa so izrazili tudi francoski intelektualci. »Žalostno je, kako poceni je francoski predsednik prodal naše humanitarne principe,« je bil v Le Mondu kritičen vodilni francoski filozof André Glucksmann.
Ruska orožarska in plinska ofenziva imata precej več skupnega, kot se zdi na prvi pogled, saj plin v Moskvi že dolgo uporabljajo kot orožje za uresničevanje zunanjepolitičnih ambicij. Evropska unija je zamudila priložnost za enotni nastop, za zvezo Nato pa zgodba z Rusijo še ni končana. V zvezi z morebitnim rusko-francoskim orožarskim poslom bi bilo treba prisluhniti pozivu k razpravi, seveda pa se Nato nikakor ne sme opreti samo na opozorila baltskih držav, ki zaradi mučnih zgodovinskih izkušenj včasih mejijo skorajda na preganjavico.
Prisluhniti bi bilo treba tudi ruskim interesom, česar Evropska unija ni storila. Zdaj ji ne preostane drugega kot upati, da dvostranski plinski posli niso zmagovalna kombinacija samo za Rusijo, ampak tudi za Evropo, ki ji Gazprom zagotavlja, da bosta projekta Južni in Severni tok omogočila zanesljivo energetsko preskrbo.
O Rusiji obstajajo številne utemeljene pa tudi neutemeljene bojazni. Tisti politiki, ki so znali ločiti zrnje od plev, so bili v komunikaciji z Moskvo vedno najbolj uspešni. Po besedah ruskega političnega komentatorja Andreja Fedjašina je med njimi tudi pokojni francoski predsednik Charles de Gaulle. Med obiskom v Moskvi leta 1966 ga je žena Yvonna menda opozorila, da utegne biti v hrani strup, ki človeka ne ubije takoj, ampak čez pet let. Gre za tveganje, ki sem ga pripravljen sprejeti, se je pošalil takrat že 76-letni predsednik.
Če se »strupa« niso ustrašili v Franciji, Nemčiji in Italiji, je modro, da je tako ravnala tudi Slovenija.