Moskva – Tragična zgodba opozicijskega aktivista Aleksandra Dolmatova, ki ga je v domovini čakala zaporna kazen zaradi sodelovanja v množičnih nemirih in je v nizozemskem centru za deportacije storil samomor, je v Rusiji sprožila vprašanja o evropski azilni politiki.
Ugotovitve ruskih medijev so za staro celino precej neprijetne. Statistični podatki Združenih narodov za leto 2012 Rusijo uvrščajo na sedmo mesto po številu vloženih prošenj za azil, pred njo je Iran, takoj za njo pa Sirija. V prvi polovici lanskega leta so Rusi vložili 8251 prošenj za azil, vendar jih je bilo po podatkih evropske komisije v tretji četrtini lanskega leta zavrnjenih kar 77 odstotkov. Med njimi tudi vloga Dolmatova, ki si je v obupu stregel po življenju.
Geert Ates iz človekoljubne organizacije Združeni v medkulturni akciji s sedežem na Nizozemskem je za Moscow News razkril, da je od leta 1993 med potjo v Evropo ali med čakanjem na azil umrlo 17.306 ljudi, od katerih jih je kar 360 storilo samomor. Na Nizozemskem so našteli 71 žrtev in kar v 30 primerih je šlo za samomor.
»Centre, v kakršnem je umrl Dolmatov, resda imenujejo deportacijski centri in ne zapori, vendar so lahko v psihološkem smislu enako grozljivi kot ruski zapori. Veliko ljudi v Rusiji razmišlja v okviru stereotipov, da se tukaj cedita med in mleko, vendar se motijo. Iz Rusije je vse videti demokratično, realnost pa je nekaj povsem drugega,« je povedal Denis Solopov, okoljevarstveni aktivist, ki je leta 2011 dobil azil na Nizozemskem.
Za uradnike so vsi begunci enaki
Za ruske prosilce za azil je prva destinacija običajno Ukrajina. Prošnje za status begunca oddajajo na tamkajšnjem uradu Združenih narodov za begunce (UNHCR), kar je poskušal tudi aktivist Leve fronte Leonid Razvozžajev, vendar so ga v Kijevu ugrabili ruski specialci. Osumljen je sodelovanja v zaroti s ciljem strmoglavljenja Putina, proti njemu so sprožili tudi preiskavo zaradi sodelovanja v oboroženem ropu leta 1997. Trenutno je v priporu v sibirskem Irkutsku.
Če bi bil v Kijevu uspešen, bi ga UNHCR napotil v eno od evropskih držav, ki sprejemajo prosilce za azil. Na rešitev svoje vloge povprečno čakajo pol leta, v tem času so nameščeni v begunskih taboriščih, v katerih morajo najmanj enkrat na teden odgovarjati na vprašanja tamkajšnjih uslužbencev, kar, sodeč po njihovem pripovedovanju, bolj kot na karkoli drugega spominja na zaslišanja. »To je zelo zapleten in zbirokratiziran proces, v katerem moraš razkriti skoraj vse podrobnosti o sebi in svoji družini. S stališča uradnika so vsi begunci enaki in če kdo misli, da imajo ruski politični emigranti poseben status, so v globoki zmoti,« je Solopov odpiral oči drugim ruskim disidentom, ki se v luči vse hujše represije vse pogosteje odločajo za beg v Evropo. »Zahod bi jim moral odpreti vrata, sicer bo naraslo število žrtev državnega nasilja – tudi takih, ki si bodo sami stregli po življenju,« je vodilni ruski opozicijski novinar Oleg Kašin apeliral v kolumni za New York Times.
Opozicijska aktivistka Anastasija Ribačenko, ki jo v Rusiji tako kot Dolmatova iščejo v povezavi z nemiri na demonstracijah na Balotni ploščadi na predvečer Putinove inavguracije marca lani, je pobegnila v Estonijo, kjer je ostala na podlagi študentske vize. »Nimam se za disidentko niti za emigrantko. Prej ali slej se želim vrniti,« je povedala, da se zaradi zapletenega postopka ni odločila za pridobivanje političnega azila.
Življenje v tujini je razočaralo tudi begunca iz Čečenije Alija, ki v Avstriji od leta 2000 živi kot politični begunec. »Še zdaj se neprestano soočam s predsodki, da sem terorist. Vesel sem, da sem živ, vendar življenje begunca včasih ni vredno življenja. Prepričan sem, da občasno tako razmišlja večina beguncev. Če si želite živeti normalno, vam svetujem, da ne postanete begunci.«
Razen če seveda ne sodite med ruske superbogataše, kakršna sta oligarha Boris Berezovski in Jevgenij Čičvarkin, ki sta brez težav prišla do azila v Veliki Britaniji, kjer uživata življenje na veliki nogi.