Jelene imamo za dušo, vozimo se z motornimi sanmi

Polona Frelih, foto Gennadij Gerasimenko, Tarko-Sale

Pod permafrostom polarnega kroga, od Moskve oddaljenega dva tisoč kilometrov, se skriva kar šestnajst milijard kubičnih metrov plina, kar zadostuje za petletno pokritje vseh svetovnih potreb. Širitev energetske infrastrukture spodkopava tradicionalni način življenja staroselskih nomadov.

Dvainštirideset tisoč Nencev, kolikor jih živi na Jamalu, skupaj z drugimi predstavniki »maloštevilnih narodov severa«, kot so Hanti, Sirkupi in Komi, predstavlja sedem odstotkov od vsega 735.000 prebivalcev in se še danes preživlja predvsem z vzrejo jelenov, kar polovica pa jih živi nomadsko življenje. Z juga, kjer jelene pasejo pozimi, se poleti odpravijo na dolgo pot proti Karskemu morju, za kar morajo premagati šeststo kilometrov. Na enem mestu preživijo največ nekaj dni, zato na svojem argišu oziroma jelenji vpregi prevažajo vse, kar potrebujejo za življenje. Čum oziroma šotor iz jelenje kože, svetilke na kerozin in peč na drva. »Naša kultura je takšna, da se ne ženemo za bogastvom. Smo nomadi in enkrat smo tukaj, drugič tam, zato se otepamo lastnine. Za nas je zelo pomemben občutek svobode in da lahko sami odločamo, kje bomo preživeli naslednji dan. Ne prenesemo, da nam kdo diktira,« se je v tradicionalno opravo odeta prebivalka nacionalne vasi Harampur spretno izognila odgovoru na vprašanje, ali od neizmernih bogastev svoje zemlje ne dobivajo zgolj drobtinic. Gradnjo vasi je financiral ruski plinski monopolist Gazprom, zato je bilo od prebivalcev nemogoče slišati kritike na njegov račun. Še bolj zato, ker smo tja prišli v spremstvu predstavnikov lokalnih oblasti.

Od našega bogastva dobivamo zelo malo

Pri reviji Forbes so jamalska energetska podjetja lani pozvali, naj spoštujejo zahteve Nencev, začnejo zakopavati plinske cevi in plinskim delavcem prepovedo precej priljubljeno prostočasno aktivnost – ilegalni lov. Zapisali so, da kompenzacije, ki jih energetska podjetja plačujejo zaradi prisvojitve zemlje in uničevanja pašnih površin, poniknejo v žepe lokalnih uradnikov in da le redko dosežejo pravega naslovnika. »Evropska unija bi morala biti bolj moralna in etnična pri odločanju, od koga bo kupila plin,« je bil za Reuters kritičen 34-letni Slava Vanuito, ki od oblasti na mesec prejme skromno državno pomoč v višini 66 evrov.

Naši sogovorniki so bili precej bolj zadržani. »Pri nas gradijo naftna podjetja, kar za nas seveda ni brez posledic. Vseeno se trudimo preživeti. Ekološka situacija se slabša tudi zaradi globalnega segrevanja ozračja,« je previdna Larisa Gennadijevna Dečkova, ki regionalnem središču Tarko-Sale, kar v nenškem jeziku pomeni »rt na razpotju«, vodi kulturni center severnih narodov. Sibirska prostranstva, prepredena z zaledenelimi jezeri in v mrazu okamenelimi drevesi, si staroselci že štiri desetletja delijo z ruskimi plinskimi in naftnimi družbami. Na to opominjajo ogromne plinske cevi in ognjeni plameni, ki švigajo nad otrplo pokrajino. Zaradi energetske infrastrukture je uničenih že 2500 kvadratnih kilometrov rastlinskih površin, zaradi njene širitve pa naj bi se ta številka v prihodnjih letih povzpela kar na 5500 kvadratnih kilometrov, v članku z naslovom Vzreja jelenov in energetski razvoj polotoka Jamal ocenjuje Bruce Forbes iz univerze v Laplandu.

»Izkoriščanje naravnih bogastev ima za nas negativne posledice. Za tradicionalen način življenja je potrebno ogromno pašnih površin, ki pa se zaradi črpanja nafte in plina krčijo. Poglejte Ural, kjer bodo zdaj zgradili še eno železnico, s čimer bomo izgubili dodatne poti za vodenje jelenov. Že ko so gradili staro železnico, je bil to za nas velik stres, zdaj pa bodo odrezali še dodatne pašnike,« je ogorčena Zinaida Josipovna Ramdanova. V upravnem središču Salehard, ki kot edino mesto na svetu leži točno na polarnem krogu, vodi kulturni center. Kot predstavnica staroselskih Hantov je nezadovoljna z deležem, ki ga mali narodi dobivajo od velikih energetskih bogastev: »Mislim, da dobivamo zelo malo. Pomoč prihaja v obliki enih, morda dveh motornih sani. Ko beremo, da nam namenjajo milijone, se pojavi vprašanje, kdo jih dobiva in zakaj. Živimo v težkih razmerah.« Ko se pogovoru pridruži tiskovni predstavnik Jamalonenškega avtonomnega okrožja, zaskrbljeno vpraša: »Saj ne bom izgubila službe?«

Predstavniki lokalnih oblasti kritike zavračajo. »Včasih nam na vrtu štrene meša že sosed. Trudimo se ustvarjati harmonijo med tistimi, ki živijo na tradicionalen način, in energetsko infrastrukturo. Da bi jelenom olajšali pot čez infrastrukturne objekte, gradimo prehode. Diskriminacija bi bila, če bi staroselcem preprosto dajali denar. Vsako leto deset odstotkov proračuna namenimo za podporo kmetijstvu, gradimo jim domove, razvijamo infrastrukturo, kot so tovarne za obdelavo jelenjega mesa in rib,« pojasni namestnik guvernerja Vladimir Vladimirov. »Naša administracija je z velikimi energetskimi podjetji že pred desetimi leti podpisala dogovor, v katerem je natančno predpisano vse, kar zadeva staroselce. Z njim se lahko seznanite na internetu,« doda predstavnica guvernerja Natalija Rjabčenko. »Naftne in plinske družbe morajo dobiti soglasje Nencev, če želijo zgraditi svojo infrastrukturo. Če se ne strinjajo, je sprejet kompromis.

Gazprom je vedno plačeval kompenzacije in gradi nacionalne vasi. Lahko se prepričate in vse posnamete,« jo dopolni župan »plinske prestolnice« Novi Urengoj Ivan Kostogriz.

V vas Harampur, kjer stojijo lični leseni domovi in šola internat, v kateri prebivajo otroci nomadov, oblasti rade pripeljejo tuje obiskovalce. »Antarova,« nam skupina prebivalcev dober dan zaželeli v tradicionalnem jeziku in tradicionalnih oblačilih. Sibirski haskiji in skupina razposajenih otrok, ki se podijo v bližini, le še utrjujejo popolno podobo. Z veliko verjetnostjo je sicer mogoče reči, da vse tradicionalne vasi niso videti tako popolno.

Za prišleke je to samo hladna zemlja

Aktivna politika asimilacije Nencev se je začela v sovjetskih časih. Selili so jih v velika mesta, jim s prisilno kolektivizacijo odvzeli črede jelenov in jih poslali delati v kolhoze. Sedemletni otroci so končali v šolah internatih, ki so bile takrat samo v večjih regionalnih središčih, med njimi je bil tudi zdaj 28-letni direktor tamkajšnjega oddelka za maloštevilne narode Pjak Rinat Pavlovič. Oblačila iz jelenje kože je že zdavnaj zamenjal za eleganto obleko in kravato. »Do sedmega leta sem živel v tundri in sem znal samo deset ruskih fraz. Ko sem prišel v internat, sem bil zelo vedoželjen. Ni mi bilo dolgčas, saj je bilo tam veliko mojih sorodnikov in znancev. V internatih se živi po principu sorodstva,« izkušnjo iz otroštva označi za povsem netravmatično. Povsem drugačno zgodbo predstavi živahna 50-letna Larisa Gennadijevna Dečkova, ki jih pravzaprav šteje že sto. Po severnem koledarju se eno leto deli na dve; staroselci svoje novo leto praznujejo ob prvem snegu, kar je običajno na prvo novembrsko nedeljo. »Ko so me poslali v internat, mi je bilo zelo težko, saj so nam prepovedali govoriti v našem jeziku. Za to so nas tudi kaznovali.« Ne glede na grenko izkušnjo je nostalgična za sovjetskimi časi. »Sovjetska zveza mi je dala veliko. Takrat smo bili pionirji, komsomolci. Bili smo en sovjetski narod. Po zaslugi sovjetskih oblasti se je naš narod naučil pisati in si je pridobil izobrazbo.«

Zdaj večina Nencev govori rusko, v šolah internatih, ki jih zdaj gradijo celo v nacionalnih vaseh, pa so začeli oživljati tudi učenje lastnega jezika. Po zadnjem popisu prebivalstva iz leta 2002 ga govori 88 odstotkov Nencev. »Z lahkoto prehajam iz ruskega v naš jezik. Ko sem pri sorodnikih v tundri, se lahko v polnosti izražam samo v svojem jeziku, saj za nekatere predmete v ruskem jeziku ni ustreznega poimenovanja,« pojasni Pavlovič, ki sanjari, da se bo na stara leta vrnil v tundro: »Civilizacije takrat ne bom potreboval. Hotel bom mir, ki ga bom lahko našel samo tam.«

Globalizacija je sicer že dosegla tudi najbolj oddaljene predele ruskega severa. »Nekatere gospodinje so si v čumu omislile celo pralni stroj,« med smehom pove Dečkova. »Jelene imamo za dušo, vozimo pa se z motornimi sanmi. V čumih imamo celo internetno povezavo in vsi naši ljudje imajo mobilni telefon. Pri nas je veliko naftnih in plinskih polj in povsod so satelitske antene,« ponosno doda Pavlovič. Čeprav je na državni univerzi v Omsku končal teologijo, ga niti najmanj ne moti dejstvo, da se je večina Nencev spreobrnila v pravoslavno vero, zaradi česar so obvezna oprema tradicionalnih šotorov tudi pravoslavne ikone. »Globalizacija prihaja na vseh področjih, tudi na duhovnem. Poglejte si katoliško vero, ki je postala prva korporacija. Večina naših ljudi je zdaj pravoslavcev, hkrati pa so ohranili svoje religiozne obrede,« pojasni zapriseženi konvertit. Na tradicionalnih svetih mestih lahko postojijo le redko, saj so Rusi tam postavili druge objekte. »Počasi nam vračajo svoja svetišča, vendar je za to potrebne veliko dokumentacije. Za prišleke je to samo zemlja, hladna zemlja, ki nima nobene vrednosti,« je bolj domoljubna predstavnica Hantov Zinaida Josipovna Ramdanova.

Počasi se izgublja tudi šamanska tradicija, za kar so zaslužne predvsem stalinske represije, med katerimi so šamane pošiljali v gulage in jih pobijali. »Šamanizem je preživet. Včasih so bili potrebni, saj ni bilo zdravnikov, zdaj pa ni več tako. Zdaj celo naši starci govorijo: Treba bo k šamanu v belem,« se v bran napredka postavi prebivalka vasi Harampur. Ali so se odpovedali tudi mnogoženstvu in praksi, po kateri moški svojo soprogo za eno noč podarijo morebitnim obiskovalcem, smo pozabili vprašati.

Z osvojitvijo Sibirije se je okrepila ruska moč

Manjša sibirska plemena po eni od teorij imenujejo tudi samojedi, ker se pre-hranjujejo izključno s surovimi ribami in z mesom, po drugi, ker gre za predstavnike skandinavskega plemena Saami (Laponci, op. p.). K svojim koreninam so se začeli vra-čati po razpadu Sovjetske zveze, zdaj pa se v tundro vrača vse več mladih. »Mladina se vrača, ker je v mestih težko preživeti. Zrasli so v internatu, se izobrazili, vendar se vsi ne znajdejo. Predvsem zato, ker k nam zaradi naftne in plinske industrije prihaja zelo veliko prišlekov. Zavedajo se tudi, da bodo brez jelenov izginili kot etnija. Dokler bodo jeleni, bomo tudi mi, ko bodo izginili, tudi nas ne bo več. Z jelenom je povezano vse v našem življenju,« je Dečkova jelena označila za sveto žival. »Jelen nam daje hrano, obleko, prebivališče. Je kot lekarna na štirih nogah. Iz njegove krvi in organov se dela veliko biološko aktivnih preparatov,« pristavi Pavlovič.

Mladi bežijo v tundro tudi pred alkoholizmom, ki je med staroselskimi narodi velik problem, saj ga njihov organizem težko presnavlja. »Če lahko Rus popije vedro vodke in še vedno stoji na nogah, naši že po eni steklenici ležijo pod mizo,« je slikovita Ramdanova. »Že v carski Rusiji se je pojavila želja po zaščiti staroselcev in oblikovan je bil zakon, ki je prepovedoval prodajo alkoholnih pijač staroselcem. Pravzaprav je veljala celo prepoved uvoza alkohola na to območje,« nas Pavlovič skuša prepričati, da je mati Rusija do njih dobra že od nekdaj. Rusko osvajanje sibirskih prostrantev se je začelo v 18. stoletju, ruski raziskovalec Mihail Lomonosov pa je takrat izjavil: »Z osvojitvijo Sibirije se bo okrepila ruska moč.« Verjetno se ni zavedal, kako prav je imel. Prav na račun petrodolarjev se samozavestna Rusija zdaj vrača na svetovno prizorišče.

Na Jamalu, ki obsega sedemstokilometrsko območje od Karskega morja na zahodu do zaliva Ob na vzhodu, Nenci – sodeč po arheoloških izkopavanjih – živijo že najmanj tisoč let. Skozi vso zgodovino so ostali nomadi. »Obstajajo tri hipoteze. Prva je, da so avtohtoni prebivalci, druga, da so na Jamal prišli z zahoda, tretja pa, da z juga. Obstaja veliko legend, po katerih so tukaj živeli ljudje, ki niso bili višji od 50 centimetrov in so se ukvarjali z železarstvom ter obdelavo srebra in zlata. Potem so se umaknili pod zemljo in še zdaj je mogoče srečati posameznike, ki trdijo, da so jih srečali. Gre za legendo, podobno evropskim legendam o palčkih,« nam Pavlovič predstavi eno od številnih starodavnih legend.Na Jamalu živijo Nenci iz tundre, ki se povečini ukvarjajo z vzrejo jelenov in jih je mogoče srečati tudi drugod v Rusiji, ter samo tam prisotni gozdni Nenci, ki so v prvi vrsti lovci in ribiči, ženske pa nabirajo gozdne sadeže. Gre za en narod, ki govori različne dialekte. »Ruski raziskovalec Boris Nikola-jevič Gorodkov se je med prebivanjem pri gozdnih Nencih naučil nekaj osnovnih fraz v njihovem jeziku. Ko je med svojo eskpedicijo naletel na pripadnika tundrskih Nencev, se je nanj obrnil s prošnjo po nakupu rib. Ni ga razumel, kar je pri njem vzpodbudilo veliko začudenje, saj smo videti enako, jelenje vprege delamo enako in nosimo enaka oblačila.« Zdaj takšnih težav ne bi imel – vsi govorijo rusko.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber