Moskva – Ruski mediji – verjetno tudi malo iz privoščljivosti – že več dni obširno poročajo o vrenju v sosednji Gruziji, ki se je po rožnati revoluciji leta 2003 odtrgala od Rusije in pod vodstvom proameriškega predsednika Mihaila Saakašvilija stopila na pot, ki vodi v Evropsko unijo in zvezo Nato. Večina Gruzincev še vedno podpira vključevanje v evro-atlantske povezave, ne pa tudi predsednika Saakašvilija, ki mu je na demonstracijah v petek izrekla nezaupnico petdesettisočglava množica. Na trgu pred parlamentom in na osrednji aveniji Rustaveli, kjer je množica Saakašvilija pred štirimi leti dobesedno nosila na rokah, je zdaj nepriljubljenega predsednika mogoče videti na vislicah.
Od naše dopisnice
»Ko smo ga izvolili za predsednika, je bil zame kot njegov patron sveti Jurij, odtlej pa nas je zelo razočaral,« je v Tbilisiju povedal za Reuters privrženec opozicije Luža Samharadže iz Čiature, ki je od prestolnice oddaljena 200 kilometrov. Gruzinska opozicija je strnila vrste proti Saakašviliju, potem ko je bil zaradi obtožb o izsiljevanju, pranju denarja in zlorabe oblasti aretiran nekdanji obrambni minister Iraklij Okruašvili. Ta se je znašel v nemilosti, takoj ko je napovedal ustanovitev opozicijske politične stranke. Opozicija je prepričana, da gre pri vsem skupaj za Saakašvilijev poskus, da bi se znebil političnih nasprotnikov. To naj bi bilo tudi v ozadju včerajšnjega Okruašvilijevega odhoda iz države; domnevajo, da so ga v to prisilile gruzinske varnostne službe. Uradni Tbilisi to zanika in zatrjuje, da je Okruašvili odpotoval na zdravljenje v eno izmed držav zahodne Evrope.
»Ne bomo odnehali, dokler naše zahteve ne bodo izpolnjene,« je na mirnih demonstracijah zatrdil opozicijski poslanec Gia Tortladze. Opozicijska koalicija zahteva, da oblast do aprila leta 2008 izpelje parlamentarne volitve, na njih pa zagotovi večje število opozicijskih opazovalcev. Zatrjujejo, da je strah pred novo revolucijo odveč. »Zahtevamo poroštvo za popolnoma demokratične volitve, nikakor pa si ne prizadevamo za Saakašvilijev odstop,« je poudaril eden od opozicijskih voditeljev, nekdanja zunanja ministrica Salome Zurabišvili. Drugi opozicijski politiki v nasprotju z njim ne skrivajo, da je namen opozicije doseči večino v parlamentu in sprejeti ustavne spremembe, s katerimi bi se znebili predsednika Saakašvilija, čigar stranka Narodno gibanje ima tudi večino v parlamentu.
Med Saakašvilijevo štiriletno vladavino je Gruzija dosegla precejšnjo gospodarsko rast. Lani je bruto domači proizvod zrasel za 9,6 odstotka, plače so se zvišale s 700 na 1500 dolarjev, Svetovna banka pa je Gruzijo lani imenovala za državo z največjim napredkom. A reforme, zaradi katerih morajo zdaj davke in položnice plačevati vsi brez izjeme, niso vsem pogodu. Zaradi odprave črnega trga s cigaretami in alkoholom je namreč na tisoče ljudi ostalo brez zaslužka. Gruzija je dosegla tudi velik demokratični napredek, saj je ena redkih držav na postsovjetskem prostranstvu, ki ima neodvisne medije in aktivno opozicijo. Ta Saakašviliju očita, da uporabo zakonov prilagaja političnim potrebam in da tako obračunava z opozicijo.
Vsem ni po volji niti ohladitev odnosov z Rusijo; izgon gruzinskih državljanov iz Rusije in ruski embargo na uvoz gruzinskih vin, ki so ga v Moskvi uvedli po lanski aretaciji štirih ruskih vojakov v Gruziji, je namreč mnoge udaril po žepu. Večina Gruzincev sicer podpira brezkompomisno politiko Tbilisija do separatističnih teženj v Abhaziji in Južni Osetiji, ki jih podpira Rusija. Tam se je prav v tem tednu pripetil najresnejši incident v zadnjih nekaj letih. Pripadniki ruskih mirovnih enot so namreč na območju zamrznjenega konflikta v Abhaziji priprle gruzinske policiste, ki so po poročanju modrih čelad grozili mirovnikom iz Rusije. Na kraj incidenta je prihitel tudi Saakašvili, ki je Sergeja Čabana, poveljnika mednarodnih mirovnih enot iz Rusije, razglasil za persono non grata. Ruski mediji so dogodek nemudoma interpretirali kot poskus odvračanja pozornosti od opozicijskih demonstracij v Tbilisiju.