Vilnius – Litva je največja baltska država tako po površini kakor številu prebivalstva in je med baltsko trojko prva razglasila neodvisnost od nekdanje Sovjetske zveze. Veliko je k temu pripomogel predsednik Valdas Adamkus, eden najbolj priljubljenih litovskih politikov, ki se mu letos izteče drugi predsedniški mandat. Adamkusu, ki bo novembra dopolnil 82 let in je najstarejši predsednik v Evropi, je v zadnjem letu na oblasti uspel veliki met. »Mlada« članica Evropske unije je namreč sedemindvajseterico prepričala, da je med izhodišča pogajanj o novem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in Rusijo vključila tudi zahtevo po večji ruski energetski odgovornosti, sodelovanju Rusije pri preiskovanju pobojev med litovsko osamosvojitvijo, umorom poslovneža v ruski eksklavi Kaliningrad in kompenzacije za sovjetske deportirance ter obljubo o mirni poravnavi zamrznjenih konfliktov v gruzinskih separatističnih pokrajinah Južni Osetiji in Abhaziji. Izhodišča bodo potrdili že na današnjem zasedanju sveta EU za splošne zadeve in zunanje odnose v Bruslju, so nam zatrdili viri na litovskem zunanjem ministrstvu.
Od naše dopisnice
Na nedavnem srečanju v Vilniusu je Litva umaknila veto na pogajanja med Evropsko unijo in Rusijo. Kaj je razlog tega preboja?
Zavračam trditev, da Litva grozi z vetom. Preden se bomo začeli pogajati o sporazumu med Evropsko unijo in Rusijo želimo le spodbuditi razpravo o nekaterih nerešenih vprašanjih. Želimo si, da bi Evropa govorila z enim glasom in da bi obe strani odprto izrazile svoje zadržke. Ko bomo o nečem dosegli dogovor, si želimo, da bomo vsi skupaj upoštevali pravila. Osebno verjamem, da Rusija potrebuje Evropsko unijo in nasprotno. Samo na osnovi odprtega dialoga lahko ustvarimo skupno prihodnost. Naša zunanja politika je bila vse od neodvisnosti usmerjena k korektnim, spoštljivim in dobrim odnosom z Rusijo. Res je, da imamo nekaj nerešenih vprašanj, kot sta demarkacija meje in ratifikacija mejnega sporazuma, kjer se že deset let nič ne premakne. Ne glede na to si upam trditi, da so naši odnosi z Rusijo skorajda zgledni.
Zaradi vaših zahtev je bilo zaradi Litve slišati številne kritike …
Kdo je kritiziral? Povejte mi en konkreten primer?
Slovenski zunanji minister denimo …
To ni res. Na srečanju v Vilniusu je dejal, da so z nami dosegli sporazum. Bil sem tam, in to sem slišal na svoja ušesa. Rekel je: »Velja. To je dobra osnova. Srečali se bomo z drugimi državami, s katerimi se bomo pogovarjali na osnovi teh smernic.«
Torej ste s posredovanjem Slovenije zadovoljni?
Doslej je bilo vse v najlepšem redu. Zelo cenimo vlogo Slovenije, posebno še zunanjega ministra
Ne glede na to, da je Dimitrij Rupel domnevno grozil, da bo bojkotiral obisk v Gruziji, če Litva ne bo popustila v svojih zahtevah?
Tudi sam sem slišal govorice, da bo iz Litve odpotoval naravnost domov. Kot veste so bili na koncu vsi v Gruziji in naš zunanji minister mi je o tem sestanku poslal zelo pozitivno poročilo. Na njegovi osnovi menim, da bomo lahko vsi skupaj zelo mirno in konstruktivno preučili napeto situacijo v Gruziji. Upam, da se bodo strasti tam nekoliko umirile in da bomo uspeli rešiti tudi ta problem.
Ali se strinjate z oceno, da se je Litva odločila prevzeti glavno besedo v oblikovanju odnosov med EU in Rusijo zaradi zgodovinskih izkušenj iz časov Sovjetske zveze?
Naša izkušnja je res zelo tragična in kot nekdo, ki je plačal visoko ceno, bomo storili vse, kar je v naši moči, da se kaj takega ne bo ponovilo. Za zdaj na vzhodu demokracijo razumejo drugače kot na zahodu. Tudi v Rusiji sicer obstajajo sile, ki nasprotujejo vrnitvi v čase diktature, v kateri je umrlo na milijone ljudi. Če bi zdaj storili korak nazaj, bi bile stvari še precej hujše, saj obstaja tehnološko naprednejše orožje. Pomembno je, da se tega zavedamo.
V zadnjih petih letih je v EU prišlo do dveh velikih dogodkov, prvi je bil vilniuška izjava, pred kratkim je skorajda ista skupina držav podprla še članstvo Gruzije in Ukrajine v Natu. Kako se je evropska zunanja in obrambna politika spremenila po zadnji veliki širitvi?
To je zelo dober pokazatelj tega, da se EU spreminja. Center moči niso več le Francija, Nemčija in Velika Britanija, ampak se je odgovornost prerazporedila, kar dokazuje lizbonska pogodba. Pred njo so odločitve v Bruslju sprejemale evropske supersile, preostali pa smo sedeli tiho. Zdaj mislim, da bodo tudi male države lahko govorile z enako močnim glasom. Nova pogodba zame pomeni ločnico med staro in novo strukturo Evropske unije. Nanjo gledam kot na nekaj zelo pozitivnega, saj bodo z njo vse članice postale enakovredno zastopane, zaradi česar bo v EU laže doseči enotnost.
Ali ste glede vaših zadržkov glede pogajanji med EU in Rusijo dobili več podpore od držav »nove Evrope«?
Evropska unija ni nova ali stara Evropa, ampak je Evropska unija. Čedalje več članic nam daje prav ko vztrajamo, da se moramo med seboj pogajati o naših zadržkih. Treba je priti do enotne politike, ki jo bo podpirala večina. Skorajda prepričan sem, da se bodo našli posamezniki, ki bodo našim stališčem nasprotovali, zato se bo treba odločiti, ali bomo govorili z enim glasom ali bomo na račun nečesa žrtvovali dobrobit celotne EU.
Ali mislite, da bo novi ruski predsednik Dmitrij Medvedjev prijetnejši sogovornik za EU?
Za takšne ocene je še prezgodaj. Treba mu je dati čas.
Ali ste morda opazili kakšne pozitivne signale?
Sem večen optimist.
Pred kratkim je Rusija praznovala 63. obletnico zmage nad fašizmom z veliko vojaško parado. Kaj mislite o tem?
Zelo žalostno je, da prihaja do razkazovanja vojaške moči. Sam to razumem kot ustvarjanje psihološkega pritiska na preostali svet, s katerim želijo povedati, da jih ne morejo kar tako potiskati sem in tja, saj imajo dovolj orožja za obrambo. Sprašujem se, ali je to res tisto, kar želi ruski narod in vlada. Upam, da gre zgolj za psihološko igrico, s katero preizkušajo, kdo bo prvi trznil z očesom.
Ob 60. obletnici zmage nad fašizmom je v Moskvi potekala velika slovesnost, ki se je niste udeležili. Kaj ste želeli sporočiti s tem?
Šlo je za moralno sporočilo. Preprosto ne moreš slaviti in biti hvaležen ljudem, ki so pol stoletja okupirali svobodni narod. Nacisti niso bili nič boljši od sovjetskih komunistov. Ker imamo v nekaterih državah še vedno komuniste, želim izrecno poudariti, da govorim le o nekdanjih sovjetskih komunistih. Ti so bili ravno tako slabi kot nacisti. Boril sem se proti nacistom in proti Rusom in vem, kakšno ceno smo kot majhna država za to plačali. Od tri milijone državljanov jih je umrlo deset odstotkov, torej 300.000 ljudi. Nisem mogel slaviti zmage tirana, ki je v Sibiriji uničil 300.000 mojih bratov in sester. Kot človek bi s tem izdal sebe in svoje principe. Kako bi lahko stal in užival na Rdečem trgu in vzklikal Heil Hitler ali Heil Stalin?
Ali mislite, da se bo Rusija kdaj opravičila?
Na žalost na to čakamo že 50 let.