Kišinjov in Tbilisi, dve prestolnici nekdanjih sovjetskih republik, zdaj pa samostojnih držav Moldavije in Gruzije, so zadnje dni preplavili protestniki. V moldavskem glavnem mestu so nasilne demonstracije izbruhnile po parlamentarnih volitvah, na katerih je zmago že tretjič razglasila Komunistična stranka, v Gruziji pa so na mirnih demonstracijah zahtevali odstop prozahodnega predsednika Mihaila Saakašvilija. Protestne akcije za zdaj niso prinesle želenih rezultatov. V Moldaviji je šest mladih navdušencev prek sodobnih informacijskih omrežij, kot sta Facebook in Twitter, na ulice zvabilo 15....
Kišinjov in Tbilisi, dve prestolnici nekdanjih sovjetskih republik, zdaj pa samostojnih držav Moldavije in Gruzije, so zadnje dni preplavili protestniki. V moldavskem glavnem mestu so nasilne demonstracije izbruhnile po parlamentarnih volitvah, na katerih je zmago že tretjič razglasila Komunistična stranka, v Gruziji pa so na mirnih demonstracijah zahtevali odstop prozahodnega predsednika Mihaila Saakašvilija. Protestne akcije za zdaj niso prinesle želenih rezultatov.
V Moldaviji je šest mladih navdušencev prek sodobnih informacijskih omrežij, kot sta Facebook in Twitter, na ulice zvabilo 15.000 protestnikov. Gonilna sila demonstracij je bila komaj šestindvajsetletna moldavska novinarka Natalija Morar, ki je postala znana, ko so jo zaradi kritičnih člankov na račun ruskega predsednika Vladimirja Putina izgnali iz Rusije. »Kraljica revolucije«, kakor jo je poimenovala ruska oblast, je zdaj že več dni v zaporu.
V Gruziji je demonstracije organizirala Združena opozicija, v kateri sodelujejo vsi vidnejši opozicijski voditelji. Zaradi notranjih trenj opozicija med protestniki ni posebno priljubljena, kar je tudi glavni vzrok, da njihovo število iz dneva v dan bolj kopni. Dokler tudi gruzinska opozicija ne bo izbrala svoje »kraljice« ali »kralja«, večjih sprememb v Gruziji ne bo.
Vrenje v Moldaviji in Gruziji ima eno skupno točko, povezano z Rusijo, ki si še vedno prizadeva za nadzor nad postsovjetskim prostranstvom. Ta skupna točka so zamrznjeni konflikti, kakršen je Pridnestrska republika v Moldaviji in kakršna sta v Gruziji separatistični pokrajini Južna Osetija in Abhazija. V vseh treh je ruska vojska nameščena že od razpada Sovjetske zveze, kar Rusija izrablja kot sredstvo za vmešavanje v njihovo politiko.
Moldavija se je v zadnjih mesecih začela obračati proti Rusiji, izbira Gruzije ostajata Evropska unija in Nato. Ne glede na to, kako sta izbrali, stabilnosti ni v nobeni od njiju. Na mejah postsovjetskega prostranstva bo trenj konec šele takrat, ko bosta Rusija in Evropska unija tam s skupnimi močmi poskrbeli za trdne gospodarske in politične temelje. To pa bo mogoče šele, ko se bo Rusija nehala vesti kakor kraljica postsovjetskega prostranstva.