Moskva – Odločitev ruskega predsednika Vladimirja Putina o odstavitvi obrambnega ministra Anatolija Serdjukova je po mnenju političnih analitikov dokaz, da se niti v svojem tretjem predsedniškem mandatu ni odrekel sistemu pokroviteljstva in spodbujanja rivalstva med različnimi frakcijami v oblastnih vrstah.
V Hollywoodu bi padec nekdanjega ruskega obrambnega ministra najverjetneje poimenovali kar Zgodba o domnevni korupciji, nezvestobi in rivalstvu. V njej je glavno vlogo odigral nekdanji trgovčič s pohištvom Serdjukov, ki je po poroki z edinko nekdanjega ruskega premiera in zapriseženega Putinovega lojalista Viktorja Zubkova doživel osebni razcvet. Najprej se je povzpel na položaj enega ključnih borcev proti davčnim utajam, kar je bilo usodno tudi za nekoč najbogatejšega Rusa Mihaila Hodorkovskega, od tam pa na sam vrh obrambnega ministrstva, v roke katerega se steče kar četrtina vsega proračunskega denarja. Rusija je druga največja izvoznica orožja, Putin pa se je zavezal, da bo do konca desetletja za vojsko namenil kar 574 milijard evrov.
Maščevanje »malih zelenih mož«?
»Odstavitev Serdjukova pomeni zmago za dve skupini,« je odgovorni urednik radia Eho Moskvi Aleksej Venediktov v svojem blogu razvil teorijo, po kateri sta se ministrove nesreče najbolj razveselila nekdanji obrambni minister in sedanji direktor Putinove administracije Sergej Ivanov, ki ni mogel preboleti izgube nadzora nad proračunskimi sredstvi za reformo vojske, iz enakih razlogov pa tudi nekdanji veleposlanik pri Natu in namestnik premiera za vojaškoindustrijski kompleks Dmitrij Rogozin. Drugo skupino po njegovem sestavlja vojaški lobi, ki nasprotuje reformi, v okviru katere je predvidena odstavitev 100.000 uradnikov obrambnega ministrstva oziroma »malih zelenih mož«, kot jih je žaljivo označil Serdjukov.
Za novega obrambnega ministra je bil imenovan »večni« minister za izredne razmere Sergej Šojgu, s čimer je Putin po mnenju Venediktova dokazal, da je še vedno mojster kremeljske igre rivalstva in pokroviteljstva. »Ni se uklonil nobeni od obeh skupin, ampak je izbral nevtralnega človeka. Tako mu je uspelo ohraniti ravnotežje,« je ponudil vpogled v zapleteno kremeljsko zakulisje. Vse glasneje se šušlja, da je le še vprašanje časa tudi odstavitev premiera Dmitrija Medvedjeva, ki se je na odstavitev Serdjukova odzval s pohvalo, v kateri ga je označil za »enega najučinkovitejših reformatorjev«.
Usodna žalitev družinske časti
Zanka okoli Serdjukova se je začela zategovati z razkritjem več kot 78 milijonov evrov vrednega korupcijskega škandala, povezanega z diskontno odprodajo lastnine podjetja v lasti obrambnega ministrstva Oboronservis. Preiskavo so opravili na domu nekdanje sodelavke in sosede Serdjukova Jevgenije Vasilijeve, pri kateri so menda odkrili številne dragocene slike in druge dragocenosti – ter samega Serdjukova. Zaradi ljubezenske afere si je na glavo nakopal sveto jezo soproge Julije in tasta Zubkova, ki mu dolguje svojo kariero. »Usodne so bile copate in jutranja halja, ne pa korupcija,« je za Reuters komentiral anonimni ruski oligarh. »Glavna napaka Serdjukova je bila, da je kršil zlato pravilo lojalnosti družini – politični družini,« je dejal vir blizu ruski vladi.
Serdjukova kariera je razpadla, ker je užalil čast družine Zubkov, s katero Putin sodeluje še iz časov sanktpeterburške mestne administracije v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Poleg Zubkova so Putinu vse od takrat zvesti še direktor ruskih železnic Vladimir Jakunin, nekdanji minister za izobraževanje Andrej Fursenko ter prvi obveščevalec Nikolaj Patrušev. Skupaj s Putinom so se po hierarhični lestvici vzpenjali še nekdanji kolegi iz varnostnoobveščevalnih služb, znani kot »siloviki«, ter kolegi ekonomisti in pravniki iz njegovega rojstnega Sankt Peterburga, med katere sodi tudi Medvedjev.