Ruski predsednik Vladimir Putin je ob koncu vrhunskega zasedanja med Rusijo in Evropsko unijo izrazil pripravljenost na pomoč zadolženi stari celini. Hkrati pa je ostro kritiziral Bruselj zaradi rigidnosti schengenskega vizumskega režima. »Dolgoročno sodelovanje je nemogoče, dokler bodo za naše državljane obstajale meje v obliki vizumov,« je dejal in dal vedeti, da tudi partnerska pomoč ne more biti brezplačna. Pogovori o ruski pomoči Evropski uniji segajo v leto 2011, ko je Arkadij Dvorkovič, svetovalec nekdanjega predsednika in sedanjega premiera Dmitrija Medvedjeva, napovedal, da je Moskva v EU prek Mednarodnega denarnega sklada pripravljena investirati 10 milijard dolarjev....
Ruski predsednik Vladimir Putin je ob koncu vrhunskega zasedanja med Rusijo in Evropsko unijo izrazil pripravljenost na pomoč zadolženi stari celini. Hkrati pa je ostro kritiziral Bruselj zaradi rigidnosti schengenskega vizumskega režima. »Dolgoročno sodelovanje je nemogoče, dokler bodo za naše državljane obstajale meje v obliki vizumov,« je dejal in dal vedeti, da tudi partnerska pomoč ne more biti brezplačna.
Pogovori o ruski pomoči Evropski uniji segajo v leto 2011, ko je Arkadij Dvorkovič, svetovalec nekdanjega predsednika in sedanjega premiera Dmitrija Medvedjeva, napovedal, da je Moskva v EU prek Mednarodnega denarnega sklada pripravljena investirati 10 milijard dolarjev. Do magične vsote je prišel z izračunom, da bo Mednarodni denarni sklad za reševanje krize potreboval dodatnih 300 milijard dolarjev in da ruski delež v fondu znaša tri odstotke. Govoril je o fiktivni vsoti, ki je Evropska unija ni nikoli videla. Putin je izpustil čudežno aritmetiko in predsedniku evropskega sveta Hermanu van Rompuyu obljubil toliko, kolikor bo v »ruskem interesu«.
Da bi v celoti razumeli smisel njegovih besed, je treba spomniti na dve podobni epizodi. Obljube o ruski pomoči v višini štirih milijard evrov je bilo slišati že leta 2008, ko se je Islandija zaradi pogoltnosti bankirjev spremenila v talko tujih kreditov. Vodstvo Islandije je hitro spoznalo, da iz te moke ne bo kruha.
Precej več sreče je imel neki drugi otok – Ciper. Decembra 2011 sta ciprski minister za finance Kikis Kazamias in namestnik ruskega ministra za finance Sergej Storčak podpisala pogovor o ruskem kreditu v višini 2,5 milijarde evrov. Reševanje ciprskega »offshorskega raja«, kjer imajo številni ruski holdingi svoje banke, nekateri ugledni Slovenci pa svoja podjetja, je precej bolj zanimivo kakor reševanje dežele vulkanov.
Če Rusi res hočejo pomagati, jim ni treba daleč. Junija lani so Belorusiji odobrili tri milijarde dolarjev vreden kredit iz protikriznega sklada Evrazijske gospodarske skupnosti, kjer gre seveda za ruska sredstva. Belorusko vodstvo si že nekaj mesecev prizadeva dobiti zadnje izplačilo v skupni vrednosti 440 milijonov dolarjev, o čemer je bila beseda gotovo tudi med nedavnim Putinovim obiskom v Belorusiji, ki je bil njegov prvi uradni obisk v tujini. Beloruskemu predsedniku Aleksandru Lukašenku so Rusi že večkrat jasno povedali, da v zameno pričakujejo privatizacijo beloruskega gospodarstva, med katero bodo državni gospodarski dragulji za male denarce končali v ruskih rokah.
Ti meni, jaz tebi – tako zelo preprosta je putinska realpolitik. Tudi sodelovanje Rusije z Zahodom glede Sirije in Irana nekateri ruski strokovnjaki ne povezujejo po naključju s temami, kakršna je protiraketni ščit v Evropi. Ali je dolgoročno modro trgovati z načelnimi vprašanji? V Moskvi si ne postavljajo takšnih vprašanj, saj precej raje računajo, kot da bi razmišljali. Na žalost omenjena logika ne prevladuje samo v ruski prestolnici.