V moskovskih galerijah je bolj redko videti dela slovenskih umetnikov, razstava v zasebni galeriji GMG z delovnim naslovom Test količnika svobode pa je bila izjema. Med devetimi ustvarjalci iz Rusije, Bolgarije, Združenih držav Amerike in Gruzije sta bila namreč tudi mlada slovenska ustvarjalca Martin Bricelj in Neja Tomšič. Predstavila sta se z umetniškim projektom, ki se ukvarja z različnimi konceptualnimi oblačili, tudi takšnimi za demonstracije, kar je v ruskem prostoru večno aktualna tema.
Od naše dopisnice
Slovenska ustvarjalca sta v Rusiji predstavila blagovno znamko Sang Noir oziroma Črna kri, kar je seveda aluzija na črno zlato oziroma nafto in jasna kritika prepletenosti sodobne ruske umetnosti s petrodolarji. Najbolj razvpit primer takšne simbioze je Moskovski center sodobne umetnosti Garage, katerega lastnica je Daša Žukova, spremljevalka ruskega naftnega oligarha Romana Abramoviča, ki je v celotni zgodbi tudi glavni mecen.
»Pri naši prvi kolekciji gre za obleke kot orodja za izražanje državljanske nepokorščine. Poskušali smo narediti tri prototipe uniform oziroma šik oblek, iz katerih lahko direktno projiciraš štiri besede.To je izum laserskih grafitov. Naš tokratni slogan je Cold war is hot. Pri drugi uniformi gre za diode, kjer sporočila nosiš na notranji strani. Tokrat smo to naredili s kristali Swarovski, zato je ta kolekcija pisana na kožo Moskve, prestolnice mode in prestiža,« je izum predstavil Martin Bricelj. »Izhajali smo iz tega, da se je nadzor nad demonstranti zelo zaostril, saj sta vojska in policija ustvarili načine, kako zatreti demonstracije. Obstaja nadzor z zvokom in raznimi plini. Demonstracije so ostale na isti ravni kot so bile, zato meniva, da bi se lahko tudi na tem področju zgodil konceptualni premik. Zakaj bi morali demonstranti nositi samo trasparente? Lahko bi denimo imeli tudi posebej za to namenjena oblačila,« ga je dopolnila soustvarjalka Neja Tomšič.
Pa nista moda in politični aktivizem dva kontradiktorna koncepta? »Zakaj bi morali bili demonstranti samo anarhisti v vojaških jaknah? Tudi fine dame so lahko pro- ali protidržavno nastrojene. Poleg tega naši laserji omogočajo zelo neslišno in neopazno izražanje mnenj,« se je Bricelj po robu postavil tradicionalno sprejeti miselnosti. Kurator Andrej Baršikov je slovenski eksponat označil za enega najboljših: »Čeprav se umetnika ukvarjata z modo, je njuno delo zelo nekomercialno. Govori pravzaprav o konfliktu med modo in levičarji. Zelo super se mi zdi izdelovati modo za levičarje.«
Moskovska scena deluje starošolsko
S projektom Novi državni simboli bi se moral na razstavi predstaviti tudi gruzinski umetnik Lado Darakhvelidze, a se je zataknilo na ruski carini. »Imamo probleme z Gruzijo in ta projekt je zelo političen, saj govori o novih državnih simbolih. Tri tkanine iste barve kot je ruska zastava se namreč sušijo na sušilniku.To je zelo protestno delo. Seveda ne vem, kaj se je v resnici zgodilo na carini, ker nisem bil tam. Vem samo, da bi moralo delo biti tukaj pred 10 dnevi,« se je Baršikov izognil direktnemu odgovoru na vprašanje, ali ni v ozadnju pravzaprav politična odločitev carinskih organov.
Po odprtju se je zabava nadaljevala v nekdanjem studiu Ilije Kabakova, utemeljitelja ruskega konceptualizma in enega največjih še živečih umetnikov 20. stoletja, ki zdaj živi v Združenih državah Amerike. »Moskovska umetniška scena ima svoj utrip, vendar deluje zelo starošolsko. To so očaki, profesorji, ki imajo okoli sebe študente. Vse je urejeno zelo hierarhično, piramidalno,« je bil Bricelj nekoliko kritičen do moskovske umetniške scene. Baršikov je podobnega mnenja. »V zasebno galerijo smo želeli pripeljati umetnost, ki pravzaprav ni za galerijo. To je pametna umetnost, ki ruši okvire in bolj spada v nekakšen alternativni, akademski forum. V moskovskih galerijah takšnih del ponavadi ne srečujemo, saj to ni komercialna, megalomanska in lepa umetnost. To je v Rusiji zelo nov koncept.«
Idejna podlaga razstave so dela filozofov Gillesa Deleuzeja in Felixa Guattarija, ki izhajata iz dela Nadzorovanje in kaznovanje Michela Foucaulta. Pravita, da je v Foucaultovem času v resnici obstajala družba discipline, sodobna družba pa je bolj družba nadzora. Moč je mogoče doseči samo tako, da se neprestano preverja raven svobode, saj je samo tako nad posameznikom mogoče vzpostaviti enako količino nadzora.