Kmalu bo minilo dve leti, odkar je nekdanji sodelavec ameriških tajnih služb Edward Snowden pristal na moskovskem letališču Šeremetjevo. Kar tri tedne je bil ujet v tranzitni coni, potem pa so mu ruske oblasti vendarle dale politični azil. Zdaj ameriški žvižgač živi bogato drugo življenje – v novi državi, o čemer je znanega bore malo, predvsem pa ga živi na ekranu.

Film o Snowdnu ameriške režiserke Laure Poitras je v kategoriji najboljši tujejezični film prejel prestižno nagrado oskar. Že prihodnji mesec bo snemanje filma o razvpitem žvižgaču končal sloviti ameriški režiser Oliver Stone, ki je v ta namen odkupil avtorske pravice kar dveh knjig, posvečenih Snowdnu.

Prvo imamo tudi v slovenskem jeziku in nosi naslov Dosje Snowden. Napisal jo je Luke Harding, moj nekdanji dopisniški kolega v Moskvi, ki se s Snowdnom nikoli ni srečal v živo, zato je njegovo delo čista fikcija. Stone mu je za avtorske pravice kljub temu odštel kar 700.000 evrov.

Knjigo Časi hobotnice je spisal ruski odvetnik Anatolij Kučerena, ki je Snowdnu stal ob strani v najtežjih trenutkih, kar se mu je zdaj obrestovalo. Za avtorske pravice je prejel kar milijon dolarjev, dobil pa je tudi priložnost, da se v filmu preizkusi kot igralec. Ga čaka obetavna hollywoodska kariera? Snowdna oziroma Johna Colda, kot ga je v svoji knjigi poimenoval Kučerena, bo igral deški Joseph Gordon-Levitt, v filmu pa menda igra tudi Nicolas Cage.

Knjigo, ki je na police ruskih knjigarn prišla šele zdaj, je Kučerena označil za psihološko-politični triler. Fascinantno branje ne daje dokončnih odgovorov na številna vprašanja o Snowdnovih peripetijah na moskovskem letališču. Tistim, ki so podrobno seznanjeni z zgodovino žvižgača, bo že po nekaj straneh jasno, da to ni biografija, ampak predvsem fikcija. V njej je ogromno namigov na dogodke, ki so se v resnici zgodili, napisana pa je kot izpoved glavnega akterja.

Daleč najbolj zanimivo je razkritje, da se Snowden v tranzitni coni letališča ni skrival v kapsulnem hotelu, kot so predvidevali številni novinarji, ki so ga tam iskali dan za dnem, ampak v podzemnem bunkerju pod letališčem. Čeprav njegov prihod v Moskvo ni bil načrtovan, naj bi ga takoj po pristanku pod svojo zaščito vzela ruska tajna služba FSB in ga namestila v podzemno zaklonišče, ki ga je dal zgraditi nekdanji sovjetski voditelj Nikita Hruščov in ponuja zaščito celo ob jedrskem napadu. Tudi tja naj bi se poskušali prebiti neznanci, ki naj bi Snowdna poskušali ugrabiti ali ga celo ubiti, ni pa jasno, ali so bili to agenti zahodnih tajnih služb.

Tritedensko ujetništvo v družbi brezkompromisne predstavnice Wikileaksa Sarah Harrison je menda dodobra načelo ubežnikove živce, zato se je med enim od srečanj s Kučereno vendarle odrekel fanatični predanosti zdravemu načinu življenja in posegel po alkoholu. Kdor pozna Kučereno, seveda razume, da v njegovi družbi brez tega ne gre. Med zdravicami z vodko so na dan privrele tudi bolj intimne zgodbe o mladosti, odraščanju ter naposled razočaranju z umazanim delom.

Knjiga ponuja ogromno intimnih podrobnosti. Pa je vse, kar je zapisano v njej, tudi resnično? Sploh ni pomembno. Močno idealizirana podoba pogumnega borca s sistemom že dolgo živi svoje življenje.

Imela sem srečo, da sem se na letališču Šeremetjevo s Snowdnom srečala tudi sama, vendar iz tega na žalost nisem potegnila ne 700.000 dolarjev, kaj šele da bi postala milijonarka. Še več, v domovini sem doživela predvsem napade, kar ni nobeno presenečenje. Slovenci bodo z veseljem posegali po knjigi o Snowdnu izpod peresa Britanca, ki ga ni srečal nikoli. Če bi knjigo napisala Slovenka, bi jo zažgali na grmadi. Tako knjigo kot avtorico! •

𝕏   Facebook   Telegram   Viber