Ob 10. obletnici »revolucije tulipanov«, s katero se je končala vladavina predsednika Aškarja Akajeva ter 5. obletnici krvave »druge kirgiške revolucije«, se v Kirgiziji bojijo novih vrenj. Razlog je kar 150 ton ameriške diplomatske pošte, ki naj bi pred kratkim prispela v to pretežno muslimansko državo s 5.6 milijona prebivalci.
Polona Frelih
Najmanjša, najbolj demokratična in hkrati najmanj stabilna nekdanja sovjetska republika v Srednji Aziji se je vse od nasilne revolucije pred petimi leti začela odmikati od Zahoda in naslanjati na Rusijo. Takratna vrenja, ki so se končala s krvavimi medetničnimi spopadi med Uzbeki in Kirgizi v Ošu in Džalalabadu na jugu države, v katerih je umrlo več kot 400 ljudi, so na oblast pripeljala »proruskega« predsednika Almasbeka Atambajeva. Na njegovo zahtevo so morale Združene države Amerike lani zapreti svojo vojaško oporišče na letališču Manas, rusko letalsko oporišče Kant pa je ostalo. Maja bo zaključen tudi proces oblikovanja Evrazijske gospodarske unije, v kateri poleg Rusije sodelujejo še Kazahstan, Belorusija, Armenija in Kirgizija.
V kirgiških in ruskih medijih že dolgo namigujejo, da zbliževanje ni po godu Združenim državam Amerike, ki naj bi po pisanju tamkajšnjih medijev že snovale nekaj podobnega kijevskemu Majdanu. Prvi sumi so se pojavili že lani, ko je Kirgizijo obiskal glavni »boter« ukrajinske oranžne revolucije, ameriški finančnik George Soros, in je ameriški State Department v Kirgiziji začel projekt TechCamp, namenjen izobraževanju predstavnikov civilne družbe v Srednji Aziji. Atambajev, ki mu domača opozicija očita, da ima polna usta demokracije, v resnici pa je avtokrat, ter popoln neuspeh v boju z revščino, zaradi česar kar četrtina prebivalstva s trebuhom za kruhom odhaja v Rusijo, se je zavaroval s sprejetjem novega zakona o nevladnih organizacijah, ki prejemajo denar iz tujine in morajo po novem nositi oznako »tajni agent«. Gre dobesedno za kopijo ruske zakonodaje, zato je očitno, da kirgiški predsednik posluša ruske svetovalce.
60 milijonov dolarjev za bodoče demonstrante?
Marca sta v Kirgiziji dvigovala prah skrivnostna pristanka dveh ukrajinskih transportnih letal, s katerima naj bi po pisanju vodilnega kirgiškega časopisa DeloNo v Kirgizijo prispelo kar 150 ton diplomatske pošte, namenjene ameriškemu veleposlaništvu, ki je zaradi njene narave kirgiške carinske službe niso smele pregledati. Po pisanju časopisa naj bi se v ogromnih zabojnikih skrivali manjši bankovci ameriških dolarjev, s katerimi naj bi plačevali bodoče demonstrante. Ruska tiskovna agencija Vesti.ru navaja besede nekdanjega šefa Ukrajinske varnostne službe Aleksandra Jakimenka, da naj bi šlo za 60 milijonov dolarjev ter da je bila praksa plačevanja protestnikov prisotna tudi na Majdanu v Kijevu. Po drugi različici naj bi šlo za vohunsko opremo ali celo za orožje.
Za ruskega političnega analitika Andreja Koribka je še bolj pomenljivo, da so Združene države Amerike na mesto veleposlanika v Kirgiziji napotile sicer že upokojenega diplomata Richarda Milesa, ki je bil veleposlanik v Beogradu pred odstavitvijo Slobodana Miloševiča ter veleposlanik v Gruziji pred odstavitvijo dolgoletnega predsednika Eduarda Ševarnadzeja. »Strokovnjaka za oranžne revolucije niso potegnili iz naftalina in napotili v Kirgizijo zato, da bi prekladal papirje, pač pa da bi nasilno spremenil tamkajšnjo oblast. Moški ekvivalent Viktorie Nuland naj bi v Srednji Aziji sprožil nekaj podobnega, kot je Nulandova pred več kot letom dni na Euromajdanu,« je Koribko zapisal v članku z naslovom Prihajajoč kaos barvne revolucije in medijski Krim v Kirgiziji.
Po njegovem gre za uresničevanje Reganove doktrine, ki jo je nekdanja ameriška državna sekretarka Hillary Clinton javno predstavila leta 2012 in govori o tem, da bodo Združene države Amerike storile vse, kar je v njihovi moči, da v bližnji soseščini omejijo ruski vpliv. Za destabilizacijo Kirgizije naj bi izkoristili oktobrske parlamentarne volitve, s pomočjo etničnih trenj, ki so še vedno živa v Ferganski dolini, pa naj bi iz ruskega objema zvabili tudi sosednji Uzbekistan. Po trditvah Koribka je glavni cilj ameriške veleposlanice v Uzbekistanu Pamele Spatlen doseči, da bi se uzbekistanska vojska na etnična trenja v Kirgiziji odzvala z napotitvijo svoje vojske, da zaščiti tam živečo uzbekistansko manjšino. Ker je Kirgizija članica Organizacije sporazuma o kolektivni varnosti (CSTO), ki je pod taktirko Rusije, bi uzbeško vojaško posredovanje v Kirgiziji močno ohladilo odnose med Moskvo in Taškentom, ki v zadnjem času doživljajo renesanso.