Razen kaotičnega obdobja med letoma 1917 in 1920 je Ukrajina samostojna država šele od leta 1991, prej pa je bila del poljsko-litovskega, avstroogrskega in ruskega imperija. Pozabi se sramotna davna zgodovina in oživi dobra slava, slava Ukrajine, in svit jasni, ne večerni, tiho nam zasveti, je o časih podjarmljenja zapisal utemeljitelj modernega ukrajinskega jezika in naroda ter največji ukrajinski pesnik Taras Ševčenko, čigar spomenik je mogoče videti v prav vsakem ukrajinskem mestu....
Razen kaotičnega obdobja med letoma 1917 in 1920 je Ukrajina samostojna država šele od leta 1991, prej pa je bila del poljsko-litovskega, avstroogrskega in ruskega imperija. Pozabi se sramotna davna zgodovina in oživi dobra slava, slava Ukrajine, in svit jasni, ne večerni, tiho nam zasveti, je o časih podjarmljenja zapisal utemeljitelj modernega ukrajinskega jezika in naroda ter največji ukrajinski pesnik Taras Ševčenko, čigar spomenik je mogoče videti v prav vsakem ukrajinskem mestu.
Obdobje samostojnosti je bilo očitno prekratko za oblikovanje ukrajinske nacionalne identitete, zato je največja evropska država še vedno globoko razklana na proruski vzhod in jug ter prozahodni center in zahod. Po oranžni revoluciji je v ospredje prišel ukrajinski nacionalizem in delitve so se le še poglobile. Nesporni prvak takšne politike je aktualni predsednik Viktor Juščenko, ki ga je to drago stalo in je v prvem krogu volitev dosegel šele peto mesto.
Med svojimi zadnjimi ukrepi je za narodnega heroja razglasil voditelja ukrajinskih nacionalistov Stefana Bandero, ki se je med drugo svetovno vojno boril tako proti nemškim kot sovjetskim vojakom, kratek čas pa je sodeloval celo z nacistično Nemčijo. Ob spornem imenovanju so politiki na vzhodu države zažigali potne liste, prav tako je bilo obsodbe slišati iz ust poljskega predsednika Lecha Kazcynskega in svetovne judovske skupnosti. Mešane odzive je v Ukrajini izzvalo tudi vztrajno zatrjevanje, da je šlo pri veliki lakoti v 30. letih prejšnjega stoletja za sovjetski genocid nad ukrajinskim narodom, vzhod in jug države pa je še bolj odtujil z vztrajanjem pri ukrajinščini kot edinem uradnem jeziku. Pod vodstvom premierke in predsedniške kandidatke Julije Timošenko je vlada septembra lani sprejela sklep, da je v šolah dovoljena le uporaba ukrajinščine, in to ne samo med poukom, vendar ga je vrhovno sodišče tik pred volitvami razveljavilo.
Za državo z ambicijo postati članica Evropske unije, v kateri je multikulturnost temeljni postulat, je nesprejemljivo uveljavljanje zakonov, ki kratijo pravice precej številčne ruske manjšine. Molk, s katerim so se na takšno politiko odzvali v Bruslju, je dvoličen. Še posebej zato, ker po oranžni revoluciji kar niso mogli prehvaliti poti, na katero se je podala Ukrajina. Vodila naj bi proti demokraciji, kar je po vsem sodeč pomenilo predvsem proč od Rusije.
Tokratne volitve so še enkrat dokazale, da nacionalistična in izključevalna politika v Ukrajini nima prihodnosti. Zgodovinske vezi z Rusijo so premočne, da bi jih kar izbrisali, enako pa velja za Evropo. Če garnitura, ki se bo zdaj povzpela na oblast, tega ne bo upoštevala, bomo čez pet let še enkrat priča tesnemu izidu, zaradi katerega ukrajinska volilna saga očitno še nekaj časa ne bo dobila epiloga.
Predsednik opozicijske Stranke regij Viktor Janukovič je že razglasil zmago, ki jo Timošenkova noče priznati. Zatrjuje, da vzporedno štetje njenega tabora kaže, da je prejela več glasov. Temu želi verjeti tudi Zahod, ki jo k spodbijanju izidov na sodišču dobesedno spodbuja z izjavami, da je to odprta možnost v primeru, da je med kandidatoma manj kot 3 odstotke razlike. Ni skrivnost, zakaj. Timošenkova je podpisala pismo o podpori članstvu v zvezi Nato, Janukovič pa mu nasprotuje.
Rusija molči, Zahod pa se vmešava, četudi samo posredno, kar je škodljivo. Zaradi podaljševanja agonije bo trpelo predvsem gospodarstvo skorajda že bankrotirane države, ki je že zdaj težko sproti poravnavala stroške za ruski plin. Zato utegne prej ali slej visoko ceno plačati vsa Evropa.