Najbolj provokativna feministična skupina na svetu je nastala leta 2008 na zasneženih in skorumpiranih ulicah postsovjetske Ukrajine,­ ko so s krstno protestno akcijo Ukrajina ni bordel obsodile seks turizem, ki je v največji evropski državi zelo razširjen. »Ideje za vse, kar počnemo, črpamo predvsem iz lastnih izkušenj. Na svoji koži sem občutila, kaj je seks turizem, saj se v Kijevu zvečer ne moreš sprehoditi čez središče mesta, ne da bi od tujcev prejel vsaj eno nespodobno povabilo,« nam je ustanoviteljica skupine Ana Hucol pred letom in pol zaupala v intervjuju za Sobotno prilogo.

»Generacija žensk, ki je ne bo nič ustavilo, da njen glas ne bi bil slišen«, je reklamni slogan najnovejšega filma, ki ponuja intimen vpogled za kulise radikalnega gibanja. Posnela ga je neodvisna avstralska režiserka Kitty Green in ga premierno predstavila prejšnji mesec.

»S štirimi aktivistkami skupine Femen sem kar štirinajst mesecev preživela v razpadajočem sovjetskem dvosobnem stanovanju v predmestju Kijeva. Moč filma je v osebnem odnosu, ki sem ga stkala z dekleti. Dekleta so prave strokovnjakinje nadzora nad mediji in imajo pripravljene odgovore na prav vsako vprašanje, ki si ga novinar lahko zamisli. Iskala sem način, kako iz njih izvleči iskrene odgovore. Ko so me bolje spoznale in smo vzpostavile intimne odnose, so mi začele zaupati tudi svoje strahove in strasti,« je v Benetkah povedala Greenova, ki je pripotovala v Ukrajino predvsem v iskanju svojih korenin.

Patriarh, ki vodi žensko skupino

Med snemanjem protestnih akcij so jo kar osemkrat pridržali, najhujšo izkušnjo pa je doživela v Belorusiji, kjer so jo več ur zadrževali pripadniki beloruske tajne službe KGB in jo pozneje deportirali v sosednjo Litvo. Še huje so jo odnesle aktivistke, ki so jih menda odpeljali v gozd, slekli do golega, se nad njimi vso noč izživljali in jih odvrgli v gozdu blizu ukrajinske meje.

Dejstvo, da je bila »v postelji« s Femen, se je režiserki, kot kaže, obrestovalo, saj v filmu izvemo marsikaj, česar do zdaj nismo vedeli. Med drugim spoznamo aktivistko, ki se ji ne zdi niti najmanj kontradiktorno, da je podnevi članica skupine Femen, ponoči pa se prelevi v striptizeto, klimaks pa zgodba doseže z razkritjem, da skupini, ki se bori za enakopravnost žensk, v resnici »poveljuje« moški. In to celo pravi šovinist – Viktor Svjatski, ki smo ga doslej poznali kvečjemu kot svetovalca skupine. Poleti so ga skoraj do neprepoznavnosti pretepli domnevni pripadniki ukrajinske tajne službe.

»Spoznala sem ga, ko sem postala del njihovega kroga. On je Femen. Z dekleti zna biti zelo surov. Kriči nanje in jih zmerja s prasicami. On osebno je izbiral dekleta. Seveda je izbral najlepše, saj se take najbolje prodajajo,« je Greenova v intervjuju za ­Independent razkrila skrbno varovano skrivnost, zaradi katere je Femen v očeh številnih izgubil precej privlačnosti.

»Dekleta iz skupine Femen so šibka. Njihov karakter ni izoblikovan, poleg tega nimajo želje, da bi bile močne. Namesto tega kažejo podrejenost, so brez hrbtenice, niso navajene na točnost, da bi postale politične aktivistke, jim preprečujejo tudi druge slabosti. Omenjene kvalitete sem jim moral priučiti,« je Svjatski v filmu predstavljen kot »patriarh«, ki vodi žensko skupino. Na izrecno vprašanje, ali je Femen osnoval, da bi lažje prišel do lepih deklet, v filmu lakonično odgovarja: »Mogoče se je nekje globoko v moji podzavesti dejansko skrival tak motiv.«

Stockholmski sindrom

Ena od aktivistk primerja odnos med njim in dekleti kar s stockholmskim sindromom, ko ugrabljenci čutijo simpatije do ugrabiteljev. »Psihološko smo odvisne od njega in čeprav se zavedamo, da bi zmogle tudi brez njega, gre za odvisnost,« je iskrena ena od intervjuvank. »O vodenju organizacije imam veliko pomislekov, v dekleta pa verujem brezpogojno. Ina in Saša Ševčenko sta najbolj pogumni ženski, kar jih poznam,« je Greenova ohranila navdušenje nad aktivistkami, a hkrati pojasnila, da je čutila moralno dolžnost razkriti, da je tudi v tej zgodbi glavni moški.

Da 36-letni politolog dekleta iz Femna upravlja kot lutke, se v Ukrajini šušlja že dolgo. Med drugim zato, ker je prav on sprejemal novinarje, ki so obiskali njihovo nekdanjo bazo v Kijevu, doma je iz mesta Hmelnicki na zahodu Ukrajine, od koder prihaja tudi uradna ustanoviteljica skupine Ana Hucol, ki jo je pred leti popolnoma zasenčil med intervjujem z ameriško znanstvenico, za katero je iznašel termin ­»diktatura falusa«.

Ena od vodilnih aktivistk Ina Ševčenko je v Guardianu priznala njegov vpliv in zatrdila, da so zdaj z njim pretrgali vse stike in se postavili na lastne noge. »Svjatski ni naš ustanovitelj niti idejni oče toples protestov in naše ideologije. V širšem patriarhalnem kontekstu, v katerem je Femen nastal, je izkoristil možnost in prevzel nadzor nad ukrajinskim delom gibanja. Je poosebljeni seksizem, moška nadvlada in šovinizem.«

Skrbno zrežiran škandal?

Ševčenkova se je na škandal odzvala komaj 24 ur po njegovem razkritju, kar je poznavalce spodbudilo k razmišljanju, da gre za vnaprej premišljeno akcijo. »Kritiki Femna so dobili potrditev največjih sumov, njihovi zagovorniki pa močno zgodbo o emancipaciji skupine izpod moške nadvlade. Za Femen lahko to pomeni samo eno stvar: čas je za novo dejanje njihove drame,« je Fabian­ Reinbold iz Spiegla vse skupaj označil za skrbno zrežiran škandal. Tudi zato, ker so že v reklami za film napovedali veliko senzacijo, režiserka pa se je na Beneškem filmskem festivalu pojavila z aktivistkami, ki se tudi tam niso odpovedale golemu oprsju.

Predvsem vodilna aktivistka, Ina Ševčenko, je tudi po zaslugi filma postala nesporna zvezda. Ena od najbolj »kultnih žensk« leta 2012 po izboru revije Madame Figaro zdaj poveljuje francoski veji skupine Femen, v Franciji je dobila status begunke in celo svojo znamko, na kateri je upodobljena kot nacionalni simbol Marianne. »Gre za mešanico številnih žensk, še posebej pa Ine Ševčenko. Feminizem je sestavni del vrednot Francoske republike. V času revolucije je bila Marianne zgoraj brez, zato ne vidim razloga, da se ne bi poklonili tej čudoviti predstavnici skupine Femen,« je pojasnil oblikovalec Olivier Ciappa. Ševčenkova se je na twitterju odzvala v svojem slogu. Čivknila je: »Vsi homofobi, ekstremisti in fašisti mi bodo morali polizati rit, če bodo hoteli poslati pismo.«

Februarja prihodnje leto se bo na pariškem sodišču začelo sojenje proti Ševčenkovi in osmim somišljenicam, ki jim zaradi obtožb o uničenju zvonov v znameniti katedrali Notre Dame grozi do deset let zapora. Obtožbe so povezane z akcijo ob slovesu nekdanjega papeža Benedikta, ko so se prebile v notranjost cerkve in z lesenimi palicami kot ponorele udarjale po treh novih cerkvenih zvonovih in kričale »Ne homofobom« ter »Nasvidenje Benedikt«. Čez njihova gola oprsja so se bohotili napisi »Dol s papežem«.

S Ševčenkovo smo se po telefonu že dvakrat dogovorili za intervju, potem pa se ni odzivala, kar potrjuje navedbe Svjatskega o tem, da so dekleta precej nezanesljiva. Po drugi strani se podrejajo vojaški disciplini, kar dokazuje njihov prvi tabor za urjenje aktivistk v Parizu.

Življenje kot v sekti

Treningi potekajo v pariškem skvotu Lavoir­ Moderne Parisien, kar dva meseca jih je obiskovala tudi 21-letna študentka Izolda, s katero smo se prek skypa pogovarjali o skupini, ki sodeč po njenih navedbah živi po pravilih sekte in piar agencije.

»Treningi so vsako soboto, na njih sodeluje do dvajset deklet. Sama sem bila na šestih treningih. Napol gole smo tekale v krogu, kričale gesla tipa ‘Dol s papežem’, ‘Zaupamo v geje’ in ‘Toples džihad’, delale trebušnjake in se učile, kako pravilno pozirati, padati, kako se obnašati med policijsko racijo,« je pojasnila Izolda.

Prvo pravilo je, da je treba na kraju performansa ostati do prihoda policije, kar je vrhunec vsake akcije. »Ina Ševčenko nam je pogosto govorila, da policija ni naš sovražnik, ampak naš partner, saj bodo samo po njihovi zaslugi o nas govorili v medijih.«

Osnovni cilj Femna je čim pogosteje se pojaviti na naslovnici časopisov, zato so novinarji na njihovih treningih vedno dobrodošli. »Že na prvem treningu sem morala dati intervju belgijski televizijski postaji in odgovarjati na vprašanje o ideologiji gibanja. Če hočete postati del gibanja, morate biti vedno sposobni govoriti, pozirati, se slačiti. Ker se vsako dekle ni sposobno sleči v javnosti, se oblikujeta dve skupini: dekleta, ki so sposobna razkriti svoje oprsje, in tista, ki se ukvarjajo z logistiko.«

Po Izoldinih navedbah Femen funkcionira po principu koncentričnih krogov, kar je praksa v številnih aktivističnih skupinah. V prvem je na tisoče podpornikov gibanja, ki se ukvarjajo predvsem s promocijo Femna na družbenih omrežjih, v drugi krog sodi 20 mladih aktivistk, v centru pa so ustanoviteljici gibanja iz Ukrajine Ina in Oksana ter tri francoske aktivistke. Teh pet ljudi je v neprestanih stikih z bazo v Ukrajini, kjer so »možgani« gibanja. Med različnimi krogi ni dialoga, ampak gre za hierarhično organizacijo, v kateri mora večina slepo slediti ukazom. Z akcijami so dekleta seznanjena v zadnjem hipu.

Francoske aktivistke so s strani ukrajinskih menda deležne zmerjanja zaradi pretirane buržoaznosti, prepovedano je izražati dvom o manifestu gibanja, v katerem sta kot glavni sovražnici navedeni cerkev in diktatura, za povrhu je treba za vstop v gibanje plačati pristopnino. »Najbolj sem bila presenečena nad tem, da znotraj gibanja ni nobene razprave, ampak samo sledenje ukazom. Femen nima ničesar skupnega z intelektualnim feminizmom, kakršnega poznamo v Franciji,« je razočarana Izolda, ki je zapustila gibanje in se priključila ženskemu mladinskemu gibanju Antigones, ki je že večkrat organiziralo proteste proti skupini Femen, češ da »dostojanstvo žensk ni povezano z ekshibicionizmom in s histerijo«.

Islamofobna organizacija

Nad gibanjem je razočarana tudi tunizijska aktivistka Amina Sboui, ki je dodobra razburkala arabski svet s fotografijo, na kateri kadi cigareto, čez golo oprsje pa ima v arabščini napisano: »Moje telo pripada samo meni in ni vir nikogaršnje časti.« »Naj se jebe vaša morala!« jim je privlačna temnolaska na drugi fotografiji pokazala sredinec.

Ob mednarodnem dnevu podpore Amini, ki so ga pri Femnu poimenovali »mednarodni toples džihad«, so se na spletno stran skupine zgrinjale fotografije golih protestnic iz Tunizije, Maroka, Alžirije, Bahrajna in seveda Evrope. Njihovo sporočilo je bilo, da lahko vsi postanemo Amina.

Zanjo je radikalni tunizijski salafijski imam Almi Adel razglasil fatvo in pozval, da jo je treba kamenjati do smrti. Na srečo jo je doletel samo zapor, iz katerega so jo izpustili po dveh mesecih. Njeno prvo sporočilo po prihodu na prostost je bilo, da se odreka članstvu v skupini Femen, saj noče biti povezana z »islamofobno organizacijo«.

»Ni mi bilo všeč, ko so dekleta med akcijo v mojo podporo pred tunizijskim veleposlaništvom v Franciji vzklikala ‘Amina Akbar, Femen Akbar’ in pred mošejo zažgala črno zastavo Tavhida, s čimer so užalila številne muslimane in moje prijatelje. Treba je spoštovati vse religije. Poleg tega ne vem, kako se gibanje financira, čeprav sem jim neštetokrat zastavila omenjeno vprašanje. Nočem sodelovati v gibanju, ki se financira s sumljivim denarjem. Kaj pa če denar prihaja iz Izraela?« se je 18-letnica spraševala v intervjuju za Huffington Post.

Omejene na kuhinjo, bar in ples ob drogu

V Ukrajini namenja gibanje Femen veliko pozornosti premajhni zastopanosti žensk v političnem življenju, saj po zaprtju karizmatične nekdanje ukrajinske premierke Julije Timošenko žensk skorajda ni. Na muho so vzele premiera Mikola Azarova, ki jih je razjezil s sestavo vlade brez ene same ženske, kar je podkrepil s seksistično izjavo, »da ženskam pač ne more prepustiti izpeljave reform«.

Po podatkih Larise Kobeljanske iz programa Združenih narodov za pravice ­žensk ukrajinske ženske v povprečju zaslužijo 30 odstotkov manj od moških, vodijo samo dva odstotka velikih podjetij, v parlamentu pa jih je pičlih 8,5 odstotka, kar je precej manj od evropskega povprečja, ki je 30 odstotkov. »Naše ženske so omejene na kuhinjo, bar in ples ob drogu, zato jih pozivamo, naj sodelujejo vsaj v politiki na ulici. To seveda ni parlament ali vladni kabinet, utegne pa biti celo bolj učinkovito. V ukrajinske politične ustanove tako ali tako ne verjame nihče,« nam je v intervjuju za ­Sobotno prilogo zaupala ustanoviteljica skupine Ana Hucol.

Med drugim je napovedovala, da bo Femen ustanovil politično stranko, ki naj bi že leta 2012 sodelovala na parlamentarnih volitvah, vendar se to ni zgodilo. »Ustanovitev politične stranke bi bila najbolj logičen korak naprej in o tem smo dolgo razmišljali. Zdaj nam je jasno, da nima smisla. Ukrajinska politika je do konca umazana in skorumpirana, saj je pod popolnim nadzorom oligarhov. V tej umazani igri nočemo sodelovati,« je utemeljila svojo odločitev.

Feminizem, podrejen moški dominaciji

Sebe in druge ulične bojevnice je označila za neofeministke. »Zahteve starega feminizma so izpolnjene. Ženske so dobile volilno pravico in pravico do izobraževanja, na papirju pa tudi vse druge pravice, a jih moramo še realizirati. Naša ženska ni svobodna, saj prejema nižjo plačo od moških, poleg tega je izrinjena iz družbenega in političnega življenja. Ni dvoma, da jo upravlja moški, ki jo je spolno zasužnjil. Ženska bo resnično svobodna šele, ko bo odvrgla okove, oblačila, zato smo kot obliko protesta izbrale toples. Vsakič ko razkrijemo prsi, bičamo patriarhalni svet. Moškega šovinista nič ne moti bolj od gole ženske, ki protestira. To je najbolj grozno, kar se mu lahko zgodi, in to je še najbolj očitno pri nas, kjer nam vladajo postsovjetski birokrati,« je predstavila temeljno filozofijo.

Kot rečeno, jim klasične feministke niso preveč naklonjene, češ da se golota in feminizem izključujeta. »Tradicionalne feministke so svoje cilje dosegle tako, da so postale kot moški. Govorile so: ‘Poglej me in se prepričaj, da sem takšna kot ti. Daj mi pravico do politične participacije, izobraževanja.’ V boju za občečloveške pravice so se prelevile v moškega. Danes ženske vsaj na papirju že razpolagajo s temi pravicami, zato lahko ostanejo ženstvene. Pomembno je še naprej opozarjati na neenakost, sredstva niso pomembna. Za glavno orožje smo izbrale svoje telo, svojo seksualnost. Ta se že dolgo uporablja za prodajo avtomobilov in piškotkov, zakaj se ne bi še za promocijo družbenih in političnih projektov?«

Po mnenju Mone Chollet, novinarke pri časniku Le Monde diplomatique, gre za »trajno redukcijo žensk na objekt in njihovo seksualnost, negacijo njihovih intelektualnih sposobnosti in družbeno nevidnost žensk, ki ne morejo pritegniti moškega pogleda, kar so temelji patriarhalnega sistema«. Femen po njenem mnenju zato ni nič drugega kot feminizem, podrejen moški dominaciji.

Blondinka proti stari bolni ženski

»Klasični feminizem je stara bolna ženska, ki ne deluje več. Ujeta je v svet knjig in konferenc,« je na kritike odgovorila Ina Ševčenko. »Celo najbolj prizanesljivi bralci bi rekli, da je izjava Ševčenkove izraz mladostniške krutosti in velike imbecilnosti. Podoba feministke kot stare dame, ki je odrezana od sveta – če bi Ina brala knjige, bi to zagotovo vedela –, je star protifeministični kliše. Žalostno je, da so ga prevzele aktivistke,­ ki o sebi pravijo, da so neofeministke,« ji ni ostal dolžan francoski pisatelj Claude Guillon, avtor knjige Hvalnica kritičnemu telesu: uporaba telesa v politične namene (Je chante le corps critique: Les usages politiques du corps, 2008).

Hucolova se je pohvalila, da je prav Femen navdihnil drugi val golih protestov, in v podkrepitev svoje teze navedla primer 20-letne egiptovske aktivistke Aliae Magde Elmahdi, ki je v protest proti »družbi nasilja, rasizma, seksizma, spolnega nasilja in hinavščine« na svojem blogu objavila golo fotografijo, v čemer jo je pozneje prav tako z goloto podprlo kar 40 Izraelk. Poleg tega je konservativen Iran šokirala gola fotografija priljubljene igralke Golšifteh Farahani, ki so ji oblasti v Teheranu dale vedeti, da v domovini ni več zaželena. »Prva seksualna revolucija oziroma prvi val golega ženskega feminizma se je začel s Simone de Beauvoir. Kar zadeva gole proteste, ne gre spregledati hipijev, pri katerih ne moremo govoriti o ženskem gibanju, a so se borili tudi za občečloveške pravice žensk.«

Aktivistke z mastno plačo?

Femen je bil ustanovljen z ambicioznim ciljem postati največje feministično gibanje v Evropi, kar je glavni razlog za njihove čedalje pogostejše izlete v Evropo. »V evropske države potujemo povečini takrat, ko od tam dobimo osebna vabila. Lastna sredstva, ki jih zaslužimo predvsem s prodajo izdelkov s svojo simboliko, kot so skodelice, fotografije in odtisi naših prsi, seveda ne zadostujejo za potovanja po Evropi. Pogosto nas vabijo televizijske postaje evropskih držav. Ker vedo, da nimamo denarja, nam financirajo letalske vozovnice, bivanje in seveda vizume,« se je Hucolova na kratko dotaknila tudi njihovih financ. Trditve, da aktivistke prejemajo mesečne plače v višini 2500 evrov, je označila za »neresnične«.

Proti pričakovanjem se ni strinjala s trditvijo, da imajo zaradi prepoznavnosti in dejavnosti najverjetneje težave pri pridobivanju vizumov: »Ravno nasprotno. Ker smo znane, celo lažje pridemo do vizuma. Švicarski konzul nam je denimo rekel: ‘Aha, ve ste torej dekleta, ki protestirajo. Vem, da pri nas ne boste delale kot prostitutke ali barske plesalke. Dal nam je schengenski vizum, ki traja od tri do štiri mesece, zaradi česar se trenutno lažje gibamo po Evropi.«

Vražjim dekletom ne pride do živega niti mraz. Hucolova je na podlagi izkušenj pojasnila, »da zaradi velike količine adrenalina, ki se sproži med akcijo, sploh ne občutiš mraza, nekoliko hladneje je med čakanjem in prebijanjem do prizorišča«. Sama se je že zdavnaj poslovila od vloge gole protestnice in skrbi predvsem za logistiko.

»Prvič sem že stara, drugič je organizacijskih zadev čedalje več, tretjič pa so naše gole akcije nekakšen bojevniški krst, iniciacija, skozi katero mora vsaka aktivistka. Sodelovanje v akcijah prinaša osvoboditev, napredek in razumevanje tega, kar se dogaja v svetu, družbi,« je upravičila svojo upokojitev. Femen trenutno sestavlja 20 slečenih in 300 oblečenih aktivistk, v njihove vrste pa vstopa čedalje več tujk. Slovenk po naših informacijah ni med njimi. ◼

𝕏   Facebook   Telegram   Viber