»Najtežja šahovska igra? Ne, najbolj nevarna!«

Sprva potrpežljiv sogovornik, ki ima rad besedno zvezo »svobodni svet« in ki je na tiskovni konferenci večkrat pokazal, da se zna tudi pošaliti, je ob neprijetnih vprašanjih postajal čedalje bolj odrezav. Ob prodornem pogledu izpod košatih obrvi je na koncu odgovarjal samo še v enozložnicah. Ko mu je bilo dovolj, je samo še molče zamahnil z roko in njegovi varnostniki so me preprosto pospremili iz dvorane.

V evropskem parlamentu v Strasbourgu ter na konferencah v Pragi in Washingtonu ste opozorili, da je Rusija policijska država. Ste tam iskali podporo in kako pomembna je ta za vas, pa čeprav je le moralna?

Rusija je policijska država, zato je vsaka podpora pomembna. Moralna podpora svobodnega sveta je za Putinovo vlado nedvomno pritisk, saj so njeni člani od zunanjega sveta odvisni. Če ne drugega, imajo svoj denar naložen v tujih bankah. Poleg tega je to za Ruse dokaz, da svobodni svet za Rusijo ne uporablja dvojnih standardov. Kajti vsakokrat ko Zahod, pa naj bo to bodisi Evropska unija bodisi Združene države Amerike, sprejme Putina kot sebi enakovrednega, v Kremlju to uporabijo v propagandne namene. Govorijo: Poglejte, demokratični svet sprejema Putina kot sebi enakega in kritika radikalne marginalne skupine na njegov račun je neupravičena. Za nas je zato pomembno, da Putina obravnavajo kot takšnega, kakršen v resnici je.

Ali pravite, da bi moral Zahod Putina preprosto ignorirati, tudi če bi s tem postavil pod vprašaj gospodarsko sodelovanje z Rusijo?

To je popoln nesmisel. Zahod ne ignorira Kitajske in obseg menjave z njo je veliko večji kot z Rusijo, čeprav nihče ne označuje kitajskih komunističnih voditeljev za demokratične. Takšen bi moral biti tudi odnos do Rusije. Posel je posel in Rusija z zemljevida ne bo izginila. Gospodarsko sodelovanje je ena stvar, pomoč poslovnemu partnerju pri reševanju notranjepolitičnih težav pa druga. Gospodarskih interesov ne bi smeli mešati z vprašanji demokracije in človekovih pravic in tisti, ki to delajo, nehote pomagajo Putinu pri utrjevanju avtoritarnega režima.

Kakšen odnos do Rusije bi svetovali slovenskim politikom, ki se pripravljajo na predsedovanje Evropski uniji in bodo vprašanje energetike in odnosov z Moskvo postavili med prednostne naloge?

Rusijo je treba jemati takšno, kakršna je. Če se nekdo obnaša kot Lukašenko ali Mugabe, se ga ne sme obravnavati kot demokratičnega voditelja. Obdržiš sicer stike, poslovno sodeluješ, vendar se ne pretvarjaš, da imaš opravka z demokratom. Kadar so kratene človekove pravice in kršeni demokratični standardi, je treba na to opozoriti, tako kot je v Samari to storila nemška kanclerka Angela Merkel.

Omenili ste Lukašenka, ki v Evropsko unijo sploh ne sme potovati, ruskega predsednika Vladimirja Putina pa je ameriški predsednik George Bush nedavno gostil na t. i. vrhu jastogov. Kaj ste si mislili, ko ste ju videli v tako prisrčnih odnosih?

Bush je storil napako že leta 2001 [takrat se je s Putinom prvič srečal, in to v Sloveniji, op. p.] in zdaj nima politične volje, da bi napako popravil. Putin ima pred njim prednost, saj deluje v interesu korporacij, ki upravljajo državo, medtem ko mora Bush upoštevati interese Združenih držav. Ameriški predsednik bi si moral priznati, da ne gre za prijateljskega predsednika, ampak avtoritarnega voditelja, ki vodi korporacijo in za svoje lastne interese ropa državo.

Že večkrat ste opozorili, da bo ruska jesen, ko se bo začela kampanja pred parlamentarnimi in predsedniškimi volitvami leta 2008, vroča. Kaj je podlaga za takšno oceno?

Povsem jasno je, da trenutna oblast še ni zagotovila razumne rešitve za problem leta 2008. Po mojem mnenju se bo Putin umaknil – lahko se seveda prepiramo, kam in v kakšni obliki – in odhodu avtoritarnega voditelja bo zagotovo sledil vakuum oblasti. Očitno je tudi, da se razlika med dvema Rusijama, revno in bogato, kljub dobrim gospodarskim kazalcem veča, s tem pa se veča tudi nezadovoljstvo. V predvolilnem času bo začela slabeti ne le ugodna politična, ampak tudi gospodarska klima, zato je izbruh splošne krize v tem času zelo verjeten. Seveda so to le moja predvidevanja, ki se razlikujejo od predvidevanj nekaterih mojih prijateljev. Ti ocenjujejo, da bodo razmere ostale stabilne in da je strah odveč. Kljub temu mislim, da se moramo na morebitno krizo pripraviti, tako da se bomo v ključnem trenutku lahko ustrezno odzvali.

Strategijo za vročo jesen boste poskušali oblikovati na kongresu Druge Rusije z naslovom Strategija za zmago. Kakšna bo ta strategija?

Po mojem mnenju je najpomembnejša naloga imenovati enega opozicijskega kandidata za predsedniške volitve leta 2008. Na kongresu bomo oblikovali pravila za predizbor in oblikovali načrt, s katerim bomo zagotovili kar se da širok spekter kandidatov iz kar se da širokega spektra političnih organizacij. Temu bodo namenjene regionalne konference, ki jih pripravljamo za jesen in na katerih bodo lahko sodelovali tudi predstavniki tistih političnih opcij, ki v Drugi Rusiji sploh ne sodelujejo. Naša koalicija se bo držala osnovnega principa, to je spoštovanje demokratičnih standardov znotraj Druge Rusije. Samo tako lahko skupnemu kandidatu zagotovimo legitimnost, ki bo nadstrankarska in neideološka. [Na dvodnevnem kongresu Druge Rusije, ki je potekal 7. in 8. julija, so se nesoglasja glede skupnega predsedniškega kandidata še okrepila, saj nekateri člani koalicije menijo, da bi morala Druga Rusija bojkotirati predsedniške volitve in jim tako odvzeti legitimnost, op. p.]

Prav zaradi nesoglasij glede imenovanja skupnega predsedniškega kandidata je Drugo Rusijo zapustil vidni član, nekdanji premier, zdaj pa predsednik opozicijske Ljudske demokratične unije Mihail Kasjanov. Mnogi napovedujejo, da je to tudi konec Druge Rusije?

To, da nekdanji premier verjame, da bi sam najbolje predstavljal združeno opozicijo in ni pripravljen sodelovati v svobodnih in poštenih kandidacijskih postopkih, pove več o Kasjanovu kot pa o moči Druge Rusije. Verjamemo, da moramo vztrajati pri sprejetih stališčih, saj je v tem naša največja moč. Ničesar ne skrivamo, niti naših nesoglasij, in odgovarjamo na vsa vprašanja, tudi neprijetna. Naši postopki so v nasprotju s postopki aktualne oblasti svobodni in demokratični – in to je naš glavni cilj. Mihail Mihailovič Kasjanov je bil aktiven član Druge Rusije, ampak prepričan sem, da bomo tudi brez njega uspešni pri uresničevanju svojih ciljev.

Pripravljate se na postopke za izbiro predsedniških kandidatov. Imate morda tudi vi te ambicije?

Za zdaj menim, da sem najbolj koristen, če ostanem koordinator gibanja. Menim, da je nemogoče, da bi v ospredje postavljal osebne ambicije in hkrati zagotavljal svobodne in poštene postopke.

Pa je to vseeno mogoče?

Tehnično je vse mogoče, saj seznam kandidatov še ni sestavljen. Čakajo nas predizbori, regionalne konference, oktobra pa še en kongres. Kljub temu mislim, da ne bom prisiljen v kandidaturo.

Prav Kasjanov je po mnenju mnogih prispeval levji delež k financiranju Druge Rusije. Kje boste sredstva za svoje dejavnosti dobili zdaj?

Ne razumem, zakaj je treba politično koalicijo, nekakšno okroglo mizo, ocenjevati v komercialnem smislu. Sicer vem, da je denar v sodobni Rusiji zelo pomemben, ampak mi se prav proti temu borimo.

No, vsaka predvolilna kampanja potrebuje finančna sredstva. Od kod jih boste dobili vi?

Druga Rusija ni nikoli živela v razkošju in trenutne aktivnosti lahko speljemo z lastnimi sredstvi. Če danes v Rusiji ne ponudiš zanimivega načrta ali projekta, ti ne bo nihče pomagal, hkrati pa veliko ruskih poslovnežev sovraži trenutni režim, za katerega so prepričani, da vodi državo v katastrofo. Hočejo akcijo, tudi akcije Druge Rusije, in mislim, da bodo naši načrti v Rusiji vedno dobili zadostno materialno podporo. Ne bomo plačevali televizijskih reklam, naša predvolilna kampanja ne bo draga in denar bomo raje porabili za protestne shode opozicije in izbor predsedniškega kandidata. To je za prihodnost Rusije ključno tudi po mnenju večine privržencev Druge Rusije.

Putin je v zadnjem nagovoru ljudstvu obtožil mednarodno skupnost, da se s financiranjem opozicije vmešava v ruske notranje zadeve. Dobiva tudi Druga Rusija morebiti kakšno denarno podporo iz tujine?

Ne, takšne podpore ne prejemamo. Ne skrbite, če bi to držalo, bi to zagotovo videli na poročilih ob 21.00 na prvem kanalu ruske televizije. Če bi oblast imela oprijemljive dokaze, jih ne bi skrivala, verjemite mi. Veliko je samo takšnih in drugačnih govoric. Tudi dokumentarna oddaja naNTVni predstavila nobenega oprijemljivega dokaza in v njej so zato morali nastopiti igralci, ki so izmenjevanje denarja zaigrali.

Za september napovedujete tudi številne pohode tistih, ki se ne strinjajo. Kakšno udeležbo pričakujete?

Po naši oceni – nekateri menijo, da je optimistična – bo politična temperatura v Rusiji naraščala, zato pričakujemo vsaj dvakrat večjo udeležbo kot na shodih v začetku leta 2007. To je seveda odvisno od tega, koliko ljudi bo do takrat spoznalo, da je sodelovanje na takšnih shodih odločilno za spremembe v Rusiji. Menim, da bo med kampanjo za parlamentarne in predsedniške volitve vse več ljudem postalo jasno, da so možnosti vpliva na oblastne strukture minimalne, in se bodo zato obrnili k Drugi Rusiji.

Bi se v tem trenutku označili za marginalno politično skupino, kot vas je nedavno opisal ruski predsednik Putin?

Mislim, da je marginalen premočan izraz. Tehnično gledano smo res marginalni, toda ob protestih te marginalne skupine ruske oblasti na ulice pošljejo 10 tisoč policistov. Lahko nas imenujete marginalni, radikalni, ampak prepričan sem, da smo v resnici edina prava ruska opozicija. Tudi zato nam Kremelj namenja vse več pozornosti. Celo konferenca, ki jo pripravljamo čez dva dni, bo deležna velike pozornosti ruske oblasti, ki za takrat že pripravlja proteste proti Drugi Rusiji [kongres Druge Rusije minuli konec tedna so spremljale demonstracije prokremeljske mladine, op. p.].

Nedavno ste se pohvalili, da so akcije Druge Rusije že prinesle nekaj sprememb. Kaj konkretno ste imeli v mislih?

Veliko se je spremenilo. Recimo opozicijske stranke, kot so Komunisti, Jabolko in Zveza desnih sil, prav zaradi nas dobivajo večjo podporo Kremlja, ki se boji, da bi namesto kontrolirane opozicije pridobivala podporo Druga Rusija. Morebiti zaradi svojih akcij res nimamo neposredne koristi, smo pa zagotovo veliko pripomogli k spremembi ozračja v Rusiji. Poleg tega smo vsemu svetu pokazali, da je Rusija policijska država. Posnetke policijskega nasilja na našem shodu 14. aprila v Moskvi in dan pozneje v Sankt Peterburgu so namreč predvajale tako rekoč vse svetovne televizije. Do takrat veliko ljudi ni vedelo, da so takšni prizori na ulicah Moskve in Sankt Peterburga sploh mogoči.

Ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu raziskave še vedno kažejo skoraj 70-odstotno podporo, za Drugo Rusijo pa se zdi, da pravega zanimanja ni. Kaj je po vašem razlog te apatije?

Druga Rusija ima težko nalogo, saj množični mediji o nas ne poročajo. Menim, da so naše možnosti za zmago premo sorazmerne z možnostjo Kremlja za poraz. Pri tem nam je oblast v veliko pomoč, saj še vedno ni zagotovila ključa za prenos oblasti pred marčevskimi parlamentarnimi in decembrskimi predsedniškimi volitvami. To pri ruskih birokratih zbuja veliko nelagodja. Mislim, da bo v tej bitki že jeseni veliko poražencev. Če bo naša koalicija zmogla ostati glavna združevalna sila, bo postala zanimiva tudi za takšne odpadnike.

Zvenite kot velik optimist. Kaj je razlog?

Vidim, da se klima počasi vendarle spreminja. Med Putinovim režimom je v Rusijo prišlo več milijard dolarjev od prodaje nafte in zemeljskega plina, od česar pa kar 85 odstotkov Rusov nima nič. O tem se sprašuje vse več ljudi, med gospodarsko in politično krizo, ki bo po mojem nastopila s Putinovim odhodom, pa se bo kritična masa še povečala. Takrat bo prišla na vrsto Druga Rusija.

Kaj pa novi zakon o ekstremizmu, ki naj bi bil pod streho do jeseni. Se ne bojite, da se bodo vaše prve bojne vrste zaradi njega razredčile?

Nedvomno je zakon uperjen predvsem proti ruski opoziciji, kajti kolikor mi je znano, na podlagi zakona o ekstremizmu še nikoli niso ukrepali proti fašistom, ultranacionalistom, skratka proti pravim ruskim ekstremistom. Nasprotno je na podlagi obtožb o ekstremizmu FSB že večkrat pridržala aktiviste Druge Rusije, sprva predvsem na ruskem podeželju, zdaj pa je to postala praksa tudi v Moskvi in Sankt Peterburgu. Že večkrat so bili pridržani tudi voditelji Druge Rusije, med njimi tudi jaz osebno. Kljub temu bi rad poudaril, da so zakon, ki je bil v osnovi še hujši, prav na podlagi akcij Druge Rusije in kritik na račun ravnanja ruske policije z opozicijo, ki so prišle iz tujine, nekoliko omehčali. Zakon je kljub temu še vedno zelo represiven.

Kakšno pa je vaše mnenje o ruski politiki v Čečeniji?

Trenutno Rusija plačuje podkupnine banditom, ki jih vodi Kadirov mlajši[proruski čečenski predsednik Ramzan Kadirov, op. p.]. Putin je Severni Kavkaz spremenil v sod smodnika in mi vsi samo čakamo in smo zaskrbljeni zaradi morebitne eksplozije. Rusija za Čečenijo nima izdelane strategije, boj proti terorizmu pa je le pretveza. Vemo, da je ruska obveščevalna služba tako glede napada na gledališče Nord-Ost v Moskvi in napada v Beslanu prikrila veliko informacij, ki bi pripomogle k razumevanju stvari. Poleg tega ne vemo, kaj je vodilo v bombne napade na stanovanjske bloke leta 1999, ki so Putinu utrli pot na oblast. Vprašanj brez odgovorov je preveč, zato moramo poskrbeti, da bo Putinov režim odgovarjal za vsa grozna dejanja, storjena pod krinko boja proti terorizmu.

Imate več telesnih stražarjev, iz varnostnih razlogov pa vaša družina živi v Londonu.

Kje? (povzdigne glas)

Nekje sem prebrala, da v Londonu?

Kremelj širi govorice in vsaj od novinarjev svobodnega sveta, ki informacije laže preverijo, bi pričakoval, da ne bodo nasedali kremeljski propagandi.

Saj zato vas sprašujem?

Ja, moja žena je šla v New York, da bi tam rodila najino hčer, saj sva se v Rusiji tega bala. Če že želite vedeti, je zdaj tukaj, na drugem koncu te sobe (pokaže s prstom). Z nama pa je tudi najina hči. Da, veliko se gibljeva v tujini, saj se bojiva fizičnega napada. Mislim, da imam v državi, kjer je bila ubita Ana Politkovska, za to dobre razloge. Ko nisem v Rusiji, nimam telesnih stražarjev in med obiskom v evropskem parlamentu so me najprej vprašali: Kje imaš telesne stražarje? Odgovoril sem, da me spremljajo samo v domovini, saj sem samo tam resno zaskrbljen za svojo varnost in varnost svoje družine. Drugače se trudim živeti kar se da normalno.

Nekateri vam očitajo, da ne morete voditi ruske opozicije, saj niste vedno v Rusiji?

Sem ruski državljan in že 25 let predstavljam Rusijo. Za to imam večje pravice kot poročnik polkovnik KGB-ja.

Šahovski velemojster in nekdanji svetovni šahovski prvak. Je to za vas najtežja šahovska igra?

Ne, najbolj nevarna!•

𝕏   Facebook   Telegram   Viber