Z razpustitvijo parlamenta (vrhovne rade) in razpisom predčasnih volitev 27. maja, za kar se je po sedemurnem posvetovanju z vodstvom parlamenta in poslanskimi skupinami odločil ukrajinski predsednik Viktor Juščenko, se je v Ukrajini začel zadnji krog merjenja moči med predsednikoma države in vlade. Premier Viktor Janukovič je namreč na izredni seji vrhovne rade označil Juščenkov odlok za protiustavno »usodno napako« in zagrozil s predčasnimi predsedniškimi volitvami. Dvoboj med predsednikom in premierom se vleče že od t. i. oranžne revolucije pred dvema letoma in pol, zares pa se je zaostril, ko je 11 dotlej Juščenku zvestih poslancev pred dvema tednoma prestopilo na Janukovičevo stran. Takrat je bilo obtožbe o protiustavnosti slišati iz Juščenkovih ust. In prav ustavno sodišče bo, kakor kaže, moralo reči zadnjo besedo, kakor jo je že med predsedniškimi volitvami leta 2004, ko je odločilo v prid Juščenku.
Zdaj se tehtnica že dolgo preveša v prid ukrajinskemu premieru, ki se je na politično prizorišče zmagoslavno vrnil s parlamentarnimi volitvami marca lani. Njegova Stranka regij je takrat zaradi razočaranja Ukrajincev nad počasnostjo gospodarskih reform in notranjimi trenji v »oranžnem taboru« gladko premagala Našo Ukrajino predsednika Juščenka. Ta se je dolgo izogibal drastičnim ukrepom za odpravo politične krize, zdaj pa se je znašel med kladivom in nakovalom premiera Janukoviča in njegove predhodnice Julije Timošenko.
»Ne bomo se umaknili, dokler predsednik ne podpiše odloka,« je na Trgu neodvisnosti v Kijevu med sobotnimi demonstracijami vzklikala Timošenkova. Nedaleč stran, na Trgu Evrope, je Janukovič pozival k nadaljevanju pogovorov. »Samo v tem primeru bo v državi mirno. Vsak drug korak bo pripeljal samo do zaostritve,« je bil spravljiv premier. Juščenko je prisluhnil Timošenkovi, s čimer si je na glavo nakopal ne le Janukoviča, amapak tudi vlado in parlament, kjer ima ta premoč.
Parlament se je na odlok o predčasnih volitvah odzval z razpustitvijo osrednje volilne komisije, blokiranjem financiranja vseh prihodnjih volitev in sprejetjem resolucije o protiustavnosti Juščenkovega odloka, ki so ga že dali v presojo ustavnemu sodišču. Vlada se je s tem seveda strinjala, na burni seji pa je bilo slišati tudi nevarno obljubo Juščenku, da mu bo vojska stala ob strani. Izrekel jo je obrambni minister Anatolij Gricenko, eden redkih Juščenku zvestih ministrov. »Strokovnjaki razpravljajo, katere varnostne službe bodo podprle katero stran. To je nevarna logika. Treba je razmišljati, kako priti iz nevarnega položaja. Res je, predsednik je prekoračil svoja pooblastila, zakon in ustavo pa so kršili tudi poslanci v parlamentu,« je na ukrajinski televiziji svaril politični analitik Oles Donij.
Le redki dvomijo, da bo s trenutno politično krizo največ pridobila Julija Timošenko; javnomnenjske raziskave namreč kažejo, da bi se – če bi bile volitve zdaj – stranka, ki se »kiti« z njenim imenom, uvrstila takoj za Janukovičevo Stranko regij in precej pred Našo Ukrajino predsednika Juščenka. »Sile oranžne revolucije se utegnejo spet združiti in zmagati na volitvah,« je sinoči obljubljala zvijačna Timošenkova.
Ta bi bojno sekiro vsekakor raje kot z Janukovičem zakopala z Juščenkom, s katerim ju povezuje Evropski uniji in Natu naklonjena zunanja politika. Prav v njej se skriva jedro ukrajinske politične krize, ki je izbruhnila zaradi razdeljenosti Ukrajine na zahodni del, ki govori ukrajinsko in se spogleduje z Zahodom, in proruski jugovzhod države, ki raje, predvsem pa bolje govori rusko. Na zaostrovanje so se nemudoma odzvali tudi »zunanji botri«; k mirni rešitvi iz krize so včeraj pozivali v Moskvi, Washingtonu in Bruslju. »Treba je umiriti strasti. Za politični kompromis si morajo prizadevati vse vpletene strani,« je v imenu Unije zapisalo nemško predsedstvo. Bo Ukrajina zmogla najti pot iz politične krize sama ali bo morala tako kot med oranžno revolucijo tudi tokrat posredovati tujina?