Napredne, a zlahka vodljive množice

Na njihovo žalost so množice v zadnjih letih tehnološko precej napredovale in organizatorji protestov v Kišinjovu in Tbilisiju so o kraju in dogajanju na protestnih akcijah zainteresirano javnost obveščali prek blogov in razširjenih socialnih omrežij, kot sta Facebook in Twitter. Dogodke v Moldaviji so zaradi tega poimenovali kar revolucija Twitter. »Se bomo podobnih dogodkov v prihodnosti spominjali predvsem po uporabljenih informacijskih omrežjih in ne več po barvi zastav, s katerimi so na demonstracijah vihrali protestniki?« se sprašuje Jevgenij Morozov iz Open Society Instituta, ki je v lasti razvpitega filantropa madžarskega rodu Georgea Sorosa.

Nisem komunist!

Šestindvajsetletna Natalija Morar tako kot njeni številni sovrstniki piše blog. Napisala jih je že 152, največ :) :) :) pa je požela s čustvenim zapisom, ki ga je objavila po zmagi komunistov na parlamentarnih volitvah in s katerim je na ulice moldavskega glavnega mesta Kišinjova privabila večtisočglavo množico. Protesti so pripeljali do ponovnega štetja glasov, kar pa volilnega izida ni spremenilo.

»Šest ljudi, deset minut razmišljanja in nekaj ur pošiljanja informacij prek Facebooka, blogov, elektronskih pošt in SMS-ov. Na ulice je prišlo 15 tisoč mladih ljudi! Vse to se je zgodilo v nekaj urah, brez pomoči televizije ali kateregakoli drugega medija,« je popisala ključni trenutek. Blog je nato ves dan dopolnjevala s svežimi informacijami: »Okna na vladnem poslopju so razbita. Na ulice mečejo pohištvo. Parlament gori. Mobilni telefoni na glavnem trgu so blokirani. Javni prevoz je obstal. Ljudem ne dovolijo v prestolnico. Za zdaj smo dobro. Ne kliči me, saj zveza nenehno prekinja. Pošlji mi sporočilo,« je bilo na njenem blogu mogoče zaslediti le nekaj ur kasneje.

Organizacija Nisem komunist, ki je mirne protestne akcije sprožila, je nasilje nemudoma obsodila in se od njega javno distancirala. Temu navkljub je Morarjeva že nekaj časa v hišnem priporu. Skupaj z 200 drugimi mladimi protestniki jo obtožujejo organizacije množičnih nemirov, za kar je predvidena od 8do 15-letna zaporna kazen.

»Obtoženi ne bodo samo poskusa državnega prevrata ter organizacije in sodelovanja v množičnih neredih, ampak tudi kraje državne lastnine,« je sporočil generalni državni tožilec Valeriu Gurbulea.

Morarjeva je nekdanja preiskovalna novinarka neodvisnega ruskega časopisa New Times in je bila zaradi kritičnih člankov na račun ruskih oblasti izgnana iz Rusije. Zdaj je postala razvpita junakinja prvih protestov, ki so se zgodili izključno po zaslugi novih tehnologij. »Odločili smo se, da bomo organizirali proteste ob pomoči Twitterja in drugih socialnih omrežij. Ker v Moldaviji nimamo zgodovine množičnih protestov, smo pričakovali, da bo prišlo največ nekaj sto prijateljev in znancev. Ko smo prišli na trg, je bilo tam 20 tisoč ljudi. Bilo je neverjetno,« je bila v nedavnem intervjuju za Guardian presenečena nad protestnim potencialom novih tehnologij.

S tehnologijo nad tiranijo

Je torej za proteste v Moldaviji zaslužen Twitter, ki je le nekaj mesecev prej pomembno vlogo odigral na protestih v Grčiji? Odgovor ponuja že samo omrežje, na katerem je bil med protesti eden najbolj iskanih in objavljanih pojmov beseda #pman, kar je okrajšava za Piata Marii Aduari Nationale, torej največji mestni trg, ki je bilo njihovo glavno prizorišče. K razširjenosti sporočil je bržkone veliko pripomogla tudi številna populacija Moldavcev, ki zaradi revščine dela v tujini in ima nekoliko boljši dostop do sodobnih tehnologij. »Če bi me pred tednom dni vprašali, ali je mogoče, da se bo v nizko tehnološko razviti državi, kot je Moldavija, zgodila ‘revolucija Twitter’, bi bil moj odgovor zagotovo ne. Danes o tem nisem več tako prepričan. Nihče ni pričakoval tako velike množice in drugače kot s tehnologijo tega ni mogoče pojasniti,« je prepričan Jevgenij Morozov iz Sorosevega inštituta.

Njegove izjave in analize so se nemudoma znašle pod drobnogledom. Najbolj podrobno jih je seciral Matthew Ogden iz LaRouchejevega komiteja za politično akcijo, ki ga je leta 1999 ustanovil nekdanji ameriški predsedniški kandidat Lyndon H. LaRouche. Zapisal je, da je organizacija madžarskega filantropa pri dogodkih v Moldaviji odigrala še pomembnejšo vlogo od novih tehnologij. Morozova je označil za glavnega »agenta provocateur«, Sorosa pa za sodelavca britanske tajne službe.

»Morozov v članku, ki ga je objavil v časopisu Foreign Policy, odkrito priznava, da se posveča študijam o vlogi interneta pri krepitvi demokratičnih gibanj v zaprtih družbah, ki naj bi pripeljale do padca avtoritarnih režimov. Nič ne skriva, da so naslednje na seznamu Moldavija, Tadžikistan, Sirija in Tajska,« je bil kritičen v članku z naslovom Soroseva »revolucija Twitter«.

Trditve je podkrepil tudi s člankom, ki ga je Morozov decembra lani objavil v Economistu. V njem je zapisal: »Spontani, toda skrbno usmerjeni protesti so postali nova metoda, ki bo nadomestila vnaprej načrtovane demonstracije, kakršnim smo bili priča v Genovi in Seattlu.«

Pri LaRouchejevem komiteju so v pamfletu z naslovom Ali se hudič skriva v prenosniku? podrobno dokumentirali dolgo zgodovino »družbenega inženiringa in množične psihologije, ki da ne ogroža le obstoja suverenih držav, ampak celo globalno stabilnost«. V analizi opozarjajo, da sta tako Facebook kot Twitter resna grožnja strateški varnosti. »Agent britanske tajne službe George Soros in njegovi jakobinski sodelavci uporabljajo Twitter, ker gre za najnovejši komunikacijski sistem, ki je sposoben v realnem času aktivirati veliko ljudi. Z njegovo pomočjo želijo ustvariti maksimalen kaos, za to pa izrabljajo mladino, ki je zaradi finančnega in gospodarskega kolapsa brez vsakršnih perspektiv,« so kritični na račun internetno generiranih protestnih gibanj, ki so jih označili za »kult Dioniza in nietzschejanske fašiste, ki jih je mogoče podobno kot Hitlerjevo mladino brez težav mobilizirati za interese oligarhične hierarhije, o katerih se jim sploh ne sanja«.

Skupni imenovalec Soros

Tudi v Gruziji so demonstranti posegli po Twitterju (#tbilisi), Facebooku in njuni ruski različici Odnoklassniki ter seveda pisanju blogov. »Tako imenovani drugi val protestov je protestom dal novega zagona … V eni od naslednjih akcij bomo po mestu postavili improvizirane zaporniške celice, v drugi pa bomo na ograjo parlamenta zavezovali kravate,« se je z akcijami mogoče seznanjati na blogu Saako.

Po zaslugi doslej precej neznanega gruzinskega opozicijskega gibanja Sedaj ustvarjamo Gruzijo se demonstranti proti Saakašviliju borijo s precej podobnimi metodami, s kakršnimi se je sam povzpel na oblast. Za boj proti nekdanjemu gruzinskemu predsedniku Eduardu Ševardnadzeju je angažiral gruzinsko mladinsko gibanje Kmara, katerega člani so se svojih veščin učili pri razvpitem srbskem mladinskem gibanju Otpor. Pri nastanku obeh je ključno vlogo odigral – kdo drug kot – George Soros.

Tako kot pred leti Beograd so tudi Tbilisi v minulih dneh preplavili satirični lepaki, demonstranti pa mimoidočim ponujajo tudi komične stripe z naslovom Trni vrtnice, katerega glavni junak je seveda Saakašvili. »Rad dobro je« – je zapisano pod sliko, na kateri uživa v gruzinskih dobrotah, »pravzaprav poje vse« – se norčujejo iz njegovega televizijskega nastopa med vojno v Južni Osetiji, med katerim je nervozno zagrizel v svojo kravato.

Še več posmeha je deležen posnetek, ki je prav tako nastal med vojno in na katerem v strahu za svojo varnost prestrašeno beži v skrivališče. Oba posnetka sta ključno sredstvo za podžiganje protestnikov, zato ju neodvisne televizijske postaje predvajajo v nedogled, postala pa sta tudi rdeča nit marsikatere protestne akcije. Nedavno so tako na ograjo pred parlamentom zavezali na desetine kravat, med pravoslavno veliko nočjo pretekli konec tedna pa so pred predsedniško rezidenco metali korenje, zelje in celo živega zajčka. Na bližnjih poslopjih z ogromnimi črkami piše »prestrašeni zajček«.

Celica številka 5

Na demonstracijah v Gruziji je bilo opaziti še en doslej neznan fenomen – protesti so postali 24-urni resničnostni šov.

»Vsi imamo probleme. Moj je samo malo pomembnejši od vašega.« Tako je napisano na majici Georgija Gačečiladzeja, znanega gruzinskega raperja in pesnika, ki je v zadnjih mesecih postal gonilna sila protestov in prava gruzinska pop ikona. S politično satiro poziva Saakašvilija k odstopu 24 ur na dan v resničnostnem šovu Celica številka 5, ki je v teh dneh postal najbolj priljubljena tema tbilisijskih omizij.

Neznani, kot je poznan med oboževalci, v improvizirani celici, urejeni v studiu neodvisne televizijske postaje Maestro, pod soji žarometov vztraja že od 20. januarja. Štiri kamere ga spremljajo podnevi in ponoči, ko se z debelimi podočnjaki in obvezno cigareto v rokah energično pogovarja s sogovorniki, in zjutraj, ko si nemarno zleknjen na enega od železnih pogradov vendarle privošči počitek. »Ob pomoči resničnostne televizije se že štiri mesece borim proti gruzinskemu Big Brotherju – predsedniku Mihailu Saakašviliju,« pravi mojster igre besed.

»Gre za pogovorno oddajo, ki v živo teče 24 ur. To ni posel, ampak protestna akcija,« zatrjuje Mamuka Glonti, vodja kanala Maestro, ki je znan tudi pod imenom Protestna TV.

»Mislim, da tak projekt v drugih državah nekdanje Sovjetske zveze ne bi imel nobene možnosti. Opozicija lahko pri nas Gruzijo in njeno vodstvo z diktaturo primerja kar na televiziji,« je Davidu Darčiašvili iz Saakašvilijevega Združenega narodnega gibanja z oddajo utemeljeval, kako demokratična je pravzaprav Gruzija. Njene oblasti so Maestru koncesijo za oddajanje sicer obnovile šele januarja, pa še to na izrecen pritisk Evropske unije, poleg tega je njen program mogoče spremljati samo v glavnem mestu. Podobno velja za drugo neodvisno televizijsko postajo z imenom Kavkazija.

»Saakašvili na predsedniških volitvah ni zmagal niti v enem mestu. Volitve so bile ponarejene. V Gruziji mu nihče več ne verjame. Od desetih stvari, ki jih pove, se enajstkrat zlaže,« je kritičen največji zvezdnik gruzinske resničnostne televizije. Njegova bitka je sicer precej osebna, saj je brat Levana Gačečiladzeja, poraženega predsedniškega kandidata Združene opozicije. »Moj brat je zmagal na volitvah. Ogoljufali so ga,« se odločno postavi za brata.

V celici, kjer so stene kot v pravem zaporu popisane z njegovimi domislicami in domislicami njegovih obiskovalcev, je odločen vztrajati do Saakašvilijevega nepreklicnega odstopa: »V tej celici nisem pripravljen preživeti štiri leta, kolikor bi moral še trajati Saakašvilijev drugi mandat. Prepričan sem, da se bo vse skupaj končalo veliko prej.«

Pred dnevi je svojo obljubo snedel in je studio za dobro uro zapustil. Pred parlamentom je nagovoril somišljenike, ki so tam že dva tedna. »To je odločilna bitka,« je bodril kakih 20 tisoč protestnikov, kar je precej manj, kot se jih je zbralo prvi dan, ko se je protestne akcije udeležilo 60 tisoč ljudi.

Doma jih v želji po spremembah pred televizijskimi ekrani vztraja še precej več. Nestrpno pričakujejo epilog gruzinskega resničnostnega šova. •

𝕏   Facebook   Telegram   Viber