Moskva – V predmestju Moskve so pokopali nekdanjega polkovnika ruske vojske Jurija Budanova, ki je bil simbol zločinov ruske vojske v Čečeniji in je konec tedna postal žrtev umora po naročilu. Med drugo čečensko vojno je poveljeval 160. gardijskemu tankovskemu polku, za kar je bil odlikovan z medaljo za hrabrost, ki so mu jo pozneje odvzeli skupaj z nazivom. Zaradi ugrabitve in umora 18-letne Čečenke Elze Kungajeve so ga leta 2003 obsodili na desetletno zaporno kazen. Postal je prvi in doslej edini obsojeni ruski vojni zločinec, kar je pred desetimi leti močno polariziralo rusko družbo, podoben učinek pa utegne imeti tudi njegov umor. Zgodil se je le dva dni pred dnevom Rusije, praznikom ruskega domoljubja, zato je še bolj verjetno, da je šlo za provokacijo z namenom podžgati medetnično napetost. Na praznični dan je peščica ruskih nacionalistov že pripravila shod v njegovo podporo. »Ubili so heroja, kar je treba maščevati,« je bilo mogoče prebrati na njihovih transparentih.
Od naše dopisnice
Več kot dve leti trajajoči sodni proces proti Budanovu, ki je v sovjetski in ruski vojski služil 13 let, je bil najbolj razvpiti sodni proces v minulem desetletju. Čeprav padli heroj umora mlade Čečenke iz vasi Tangi-ču ni nikoli zanikal, so med sojenjem nastali številni zapleti in preobrati. Obtoženec je vztrajal, da je bila Elza ostrostrelka, ki je tolkla po njegovih možeh, in da jo je med zaslišanjem zadavil zgolj zato, ker je poskušala seči po pištoli. Obtožb o ugrabitvi, umoru in posilstvu – slednjo so pozneje umaknili iz obtožnice – se je branil z neprištevnostjo, kar so potrdili tudi psihiatri, zato ga je vojaško sodišče razbremenilo kazenske odgovornosti in ga poslalo na obvezno psihiatrično zdravljenje. Družina Kungajev je dosegla, da je vrhovno sodišče odločitev razveljavilo in primer poslalo v ponovno presojo, zastopal pa jo je odvetnik Stas Markelov, ki je leta 2009 v Moskvi doživel enako usodo kot Budjanov. Za odvetnikov umor so aprila obsodili dva ruska skrajna nacionalista.
Na drugem sodnem procesu so ime sodelavca poskušali oprati visoki predstavniki ruske vojske, pred poslopjem sodišča so protestirali navadni vojaki. Ne glede na vse so ga spoznali za krivega umora in ga obsodili na 10-letno zaporno kazen. Že leto dni pozneje so ga pomilostili, kar je v Čečeniji sprožilo množične demonstracije. »Ni posilil le enega dekleta, ampak je ponižal ves čečenski narod. Dosegli bomo, da bo dobil svoje,« se je takrat odzval čečenski predsednik Ramzan Kadirov. Budanov je prošnjo za pomilostitev umaknil, leta 2008 pa je bil pogojno izpuščen, kar pomeni, da je odslužil le dve tretjini zaporne kazni.
Dejstvo, da so z njim vedno delali v rokavicah, je po mnenju Tatjane Kasatkine iz človekoljubne organizacije Memorial, tudi glavni razlog, da je končal v mlaki krvi. »Nenehno so mu grozili. Varnostne službe bi morale pred izpustitvijo iz zapora razmišljati o njegovem varovanju,« je na čečensko maščevanje prvi opozoril odvetnik umorjenega Aleksej Dulimov. »Brez dvoma gre za hladnokrvno maščevanje človeku, ki je sodeloval pri vzpostavitvi reda in miru na ozemlju Čečenije,« je bil nedvoumen tudi svetovalec ruskega obrambnega ministrstva Igor Korotčenko.
Omenjeno teorijo odločno zavračajo starši umorjene, ki že več let živijo na Norveškem. »To ni povezano z umorom moje hčerke. Za njeno smrt ne potrebujemo maščevanja,« se je odzval oče Visa Kungajev. »Prepričan sem, da umor nima nobene zveze s Kungajevimi,« je bil odločen tudi odvetnik družine Minkail Ežijev. Povedal je, da je imel Budanov veliko sovražnikov tudi v vojski, ki si jih je nakopal z znašanjem nad podrejenimi, nad katere se je nekoč spravil celo z granato. Mnogim v vojski je šlo v nos tudi to, da je s svojim ravnanjem omadeževal ugled vseh. »Sojenje je imelo velik vpliv na rusko družbo, saj so visokemu častniku prvič sodili za grozljiv zločin. Pred tem je ruska vojska v Čečeniji lahko počela, kar je hotela, in človekove pravice niso pomenile nič. Njegova aretacija je bila znamenje, da se stvari spreminjajo,« je poudaril Aleksej Makarkin iz neodvisnega moskovskega centra za politično tehnologijo.
Povod za nove medetnične nemire?
V času aretacije je kar polovica Rusov verjela, da je Budanov nedolžen, ruski nacionalisti pa so pisali hvalnice »ruskemu narodnemu heroju«. Te so se na njihovih spletnih straneh pojavile tudi po njegovem umoru, zato analitiki ne izključujejo ponovitev medetničnih nemirov, kakršni so decembra lani izbruhnili na trgu Manež v središču Moskve. »Sem bila edina, ki sem se ob novici spomnila na Franca Ferdinanda?« je odgovorna urednica televizijske postaje Russia Today Margarita Simonjan potegnila vzporednico z umorom avstrijskega prestolonaslednika, ki je vodil v prvo svetovno vojno. »Gre za provokacijo. Kaže, da si nekdo želi, da bi ljudje sovražili in napadali drug drugega,« je opozoril na širše posledice član ruske Javne zbornice Maksim Ševčenko. Njegovo teorijo je podprl tudi uradni predstavnik Čečenske republike v ruski dumi Ahmar Zavgajev: »Nekomu mir in stabilnost v naši državi nista pogodu«. So mar v želji zanetiti medetnično sovraštvo svojega heroja žrtvovali celo njegovi najbolj goreči privrženci? se sprašujejo številni ruski komentatorji.
Za veteranko ruskega boja za človekove pravice Ljudmilo Aleksejevo je umor predvsem dokaz vse večje brutalnosti ruske družbe, kar je po njenem mnenju posledica dveh krvavih vojn v Čečeniji. »Čečenski vojni sta utrdili prepričanje, da je s silo mogoče rešiti vse probleme. Generacija ruskih vojakov je služila v Čečeniji, kjer so se naučili vsega o mučenju in nasilju, po vrnitvi pa so to prenesli na celotno državo. Nekateri imajo Budanova še zdaj za heroja, v resnici pa je zgolj simbol degradacije naše vojske in korupcije v naši državi,« je opozorila na dolgoročne uničujoče posledice vojn na Severnem Kavkazu.
Polona Frelih