Ko steče beseda o novodobnih ruskih bogataših oziroma oligarhih, kot tukaj imenujejo tajkune, vsi pomislimo na neokusne vile, gromozanske limuzine, roke polne zlatega nakita in razsipavanje denarja v dragih moskovskih restavracijah in klubih. Na veliki nogi je nekoč živel tudi German Sterligov, nekdanji lastnik borzne hiše Alisa (poimenoval jo je po svojem psu) in razkošnih pisarn v finančnih četrtih Londona in New Yorka, ki je že pri štiriindvajsetih letih prislužil svoj prvi milijon dolarjev, iz katerega je kmalu naredil nekaj sto milijonov.
Z družino je živel v vili na razvpiti Rubljovki, moskovski oazi za superbogataše. Luksuzne avtomobile in druge drage predmete je kupoval kot škatlice vžigalic. A potrošniško življenje ruskega jet seta ga ni izpolnjevalo, zato danes prebiva v preprosti kolibi iz brun kakih 100 kilometrov severozahodno od Moskve. »Bilo je zabavno in zanimivo. Moj edini cilj je bil, da postanem bogat. In sem postal. Bilo je kot nekakšno športno tekmovanje,« se z nasmeškom spominja starega življenja. Od njega se je poslovil pred štirimi leti, ko je stopil na pot nekaterih slavnih Rusov iz prejšnjih stoletij, denimo pisatelja Leva Tolstoja, ki je v iskanju duhovnega miru in utopičnih sanj zadnja leta svojega življenja preživel v tesnem stiku z materjo zemljo.
Še prej se je Sterligov preizkusil v politiki, kjer je pogorel, izgubil pa je tudi večino svojega premoženja. Svoje milijone je namreč vložil v politične kampanje, s katerimi je najprej poskušal postati guverner Sibirije, potem župan Moskve in končno leta 2004 tudi ruski predsednik. Ko ga je iz dvoboja proti Vladimirju Putinu izločila volilna komisija, ki njegovega imena ni dovolila na glasovnicah, je prodal še preostalo imetje in odšel v naravo. »Želel sem izboljšati življenje vsem prebivalcem Rusije. Toda v politiki nisem bil uspešen, začutil pa sem, da lahko osrečim svojo družino, zato sem se odločil, da se bom najprej poskusil na tej ravni.«
Najprej sta z ženo in petimi otroki živela kar v šotoru sredi gozda, nato si je kupil zemljo, postavil kolibo in danes ima sto ovac, konja, kravo in nekaj perutnine. »Mladi purani so se ravnokar izvalili. To je za nas trenutno novica tedna,« zadovoljno brunda zdaj, pri 41 letih. »Moje življenje še nikoli ni bilo boljše. Še vedno kar ne morem verjeti, da živim tako polno in zanimivo. Težko opišem, kakšno je stanje našega duha, tako kot denimo vi ne morete opisati okusa sladoleda. Nekatere stvari je pač treba poskusiti, da veš, o čem je govora,« kar ne more prehvaliti novega in izjemno skromnega življenja.
Poleg živali ima v lasti le še dva traktorja, buldožer in staro toyoto, s katero pa se pozimi ni mogoče prebiti do njihovega doma, v katerem živijo v popolni izolaciji. Najbližji sosed namreč živi 11 kilometrov stran, poleg tega so se odpovedali tudi televiziji, radiu, računalnikom in mobilnim telefonom. »Ko sem začel na novo, sem se še najteže ločil od mobilnega telefona,« pove, medtem ko v peč potisne še eno poleno. Prepričljivo doda, da ničesar ne pogrešajo in da živijo predvsem od svojih pridelkov. Vse, kar morajo tu in tam nakupiti, je čaj, sladkor in moka, a še to le, »kadar smo malce leni in se nam ne ljubi zmleti naše domače«.
Za ženo Aljono najprej ni bilo lahko, saj je bila navajena na življenje milijonarjeve soproge. Danes mu je hvaležna, saj je prepričana, da njuni otroci živijo precej bolj srečno in polno življenje kot prej. Šole ne obiskujejo, ker da ta ljudi tako ali tako samo moralno pokvari. Zgodovino jih poučuje kar oče, ki je amaterski zgodovinar, učitelji za matematiko in materni jezik pa prihajajo na dom. Drugi predmeti, ki jih tudi poučujejo v šolah, se očetu ne zdijo pomembni, zato svojih otrok z njimi ne obremenjuje. Še pred leti je zagotavljal, da njegovi potomci ne bodo prestopili niti univerzitetnega praga. »To sploh ni vprašanje. Univerze so polne izprijencev. Tam bi jih naučili samo pokvarjenosti.« Zdaj se je vendarle nekoliko omehčal in njegova komaj polnoletna hči na moskovski univerzi obiskuje študij zgodovine.
Po vsem povedanem verjetno ni treba posebej poudarjati, da je German Sterligov posebnež, ki je že kot politik zbujal pozornost z nenavadnimi idejami. Te so bile večkrat precej nestrpne in konservativne. Ob morebitni zmagi na volitvah za moskovskega župana je tako obljubljal, da bo organiziral »prostovoljno« izselitev vseh Azerbajdžancev in Čečenov iz mesta, saj naj bi bili prav oni krivi za prometno gnečo. Javno je zavračal alkohol, istospolna razmerja, abortus in ženske, ki nosijo hlače. Novinarki, ki ga je pred časom obiskala, je v obraz povedal, naj naslednjič pride v krilu ali pa intervjuja ne bo. Ker je bila ena izmed njegovih nekdanjih dejavnosti izdelovanje krst, je leta 2003 – pred invazijo na Irak – ameriški vladi hladnokrvno in nekoliko preroško ponudil 50.000 krst iz hrastovega lesa.
Poslovnih idej mu še vedno ne zmanjka in zdaj, v času finančne krize, je z nekaj prijatelji postavil protikrizni center za blagovno menjavo dobrin. Čeprav menjava poteka prek računalnikov, ki jih sicer prezira, je to po njegovem borza prihodnosti: »To je digitalno nadomestilo za denar, saj menjava ni povezana ne z rubljem, ne z evrom in ne z dolarjem.« Kdo ve, morda pa se bo Rusija vnovič navdušila nad sistemom brezvalutnega trgovanja, ki je bilo živahno že v času kolapsa rublja konec devetdesetih let minulega stoletja, torej še ne tako dolgo nazaj.
Sterligov prerokuje, da bosta kmetovanje in lastništvo zemlje za ruske bogataše kmalu postala to, kar je zdaj nafta: »Vse več se jih zanima za nakupe zemljišč. Kovine so danes povsem brez vrednosti. Ovce, krave, oves, oljčno olje in med – to pa se danes da spremeniti v zlato.«
Lanskega oktobra so ga aretirali v Afganistanu, v bližini meje z Iranom. Njegovo zatrjevanje, da je prišel po nakup čistokrvnih ovac, je bilo očitno tako prepričljivo, da so ga ne le takoj izpustili, ampak so mu dali tudi spremstvo, ki je poskrbelo za njegovo varno pot do Kabula.
S številnimi ruskimi bogataši še vedno ostaja prijatelj in tu in tam se zaradi njega tudi oni odpravijo na podeželje. Prepričan je, da mu zavidajo. Da se zavedajo, da so ujetniki, ki ne zmorejo napraviti usodnega koraka v srečo. »Jaz sem svoboden kot kozak. Nikogar ni, ki bi mi ukazoval,« še pravi, ko se, stoječ v sami srajci in usnjenih lovskih škornjih, zadovoljno gladi po košati bradi.
Kako tudi ne. Nekoč čudežni deček nove ruske ekonomije in eden prvih moskovskih bogatašev, je edini ruski oligarh, ki v finančni krizi ni izgubil niti kopejke.