Moskva– Postaja podzemne železnice Lubjanka je nasproti razvpitega zapora sovjetske tajne službe KGB, predhodnice današnjega FSB, in nedaleč od Kremlja, zato je sporočilo včerajšnjega terorističnega napada toliko bolj jasno. To je bil napad na rusko oblast in tajno službo FSB, ki jo človekoljubne organizacije obtožujejo kratenja človekovih pravic na Severnem Kavkazu. Odgovornost za napad so na spletu prevzeli čečenski separatisti, na njihovo spletno stran pa že ves dan prihajajo čestitke za grozljivo dejanje. Ne glede na to je bilo danes na moskovskih ulicah slišati predvsem kritike na račun ruskih oblasti.
Od naše dopisnice
Na podzemnem vlaku, kjer se običajno kar tare ljudi, je bilo včeraj za spremembo mogoče najti prosto mesto. »Strah me je iti na metro. Hodiš in se ves čas oziraš. Želim si samo tega, da bi se umaknila daleč stran. Imela sem srečo, drugi je niso imeli in zelo mi je žal zanje,« nam je 32-letna Lena Černjova zaupala na postaji podzemne železnice, ko se je življenje počasi že začelo vračati v stare tirnice. Čistilka Nina je, kakor da se ni nič zgodilo, s krpo brisala prah z enega od tamkajšnjih kioskov: »V službo sem prišla ob 8.30 in takrat je tukaj vladala velika panika. Okrog enajste ure, ko so ranjence odpeljali, pa so se ljudje počasi razšli.«
Pred Lubjanko je bilo dve uri po terorističnem napadu mogoče srečati predvsem policiste in novinarje. Sem ter tja se je čez trg sprehodil kak radovednež. Običajno je v tem času dneva na ulicah ogromno ljudi, ceste pa se kar dušijo v pločevini. Ženska srednjih let je dogajanje spremljala od daleč. Po licih so ji tekle solze. »Kaj bi še radi slišali? To je grozno, strahotno, gnusno,« je bilo vse, kar je bila zmožna in pripravljena povedati.
»Vnučki sem pripeljala na ogled Moskve. Glavno mesto nas je pričakalo tako, kot nas je. Pred dvema dnevoma smo na Tverski ulici opazovali cvetje, ki so ga tam položili v spomin na prejšnjo tragedijo. Želimo si samo čim prej oditi,« je bila vidno pretresena tudi Natalija Smirnova iz Sankt Peterburga. »Morda bi bilo treba krivdo iskati v naši politiki do Čečenije. Res je, da tja vlagamo veliko denarja, ampak nekaj mora biti narobe. Ljudje so očitno nezadovoljni in posledice občutimo mi. Potrebne so radikalne spremembe.«
Pikrih pripomb na račun prišlekov s Kavkaza, s katerimi se v Rusiji običajno odzovejo na tovrstne napade, skorajda ni bilo mogoče slišati. »To, kar so naredili, je seveda grozno, vendar mislim, da moramo ostati racionalni. Vsaj dokler ne bo brez dvoma dokazano, da so za napadom res teroristi. Veste, sam se trudim, da ne bi verjel vsemu, kar slišimo po televiziji. Ne samo na ruski, ampak tudi na drugih,« je bil kritičen 22-letni študent Jura.
»Ne smemo reči, da so bili to Čečenci. To so bili teroristi. Iz takih tragedij nikoli ne smemo povzeti sklepa, da so Čečenci slabi. To je čudovit narod. Kriv je mednarodni terorizem, ki ga podpirajo ZDA,« se je za svoje prednike postavil Ivan Muhamedov, čigar ded je Čečenec. Za pomenljivo je označil dejstvo, da se je napad zgodil v tednu pred veliko nočjo. Kot kristjan meni, da gre za napad radikalnega islama na samo srce pravoslavne Rusije.
Na spletnih straneh, ki jih domnevno financira Al Kaida, je bilo mogoče brati hvalnice samomorilskima napadalkama, ki »sta odprli temen predor napadov na odpadniške države.« Prebrati je bilo mogoče še: »Ne pozabite ruskega genocida na Kavkazu in v Čečeniji. Vojna se je preusmerila v samo srce Moskve. «
Za komentar smo zaprosili tudi Ljudmilo Aleksejevo, veteranko ruskega boja za človekove pravice in dobitnico letošnje nagrade Andreja Saharova za svobodo misli. Napad je označila za strahotno tragedijo, a tudi ona je prepričana, da je vzrok zanjo v ruskem ravnanju na Severnem Kavkazu, kjer so človekove pravice po njenih trditvah nenehno kratene. »Pred desetimi leti smo govorili samo o državljanski vojni v Čečeniji, zdaj pa ta divja tudi v Ingušetiji, Dagestanu in v Kabardino-Balkariji. Ves Severni Kavkaz je v vojni in tako bo, dokler tam ne bodo izkoreninili revščine in opustili politike trde roke. Zaradi nje imamo zdaj vojno tudi doma.«