Ne vidimo jih. Ne poznamo jih. Ne maramo jih.

Polona Frelih

Zidovi – od Maginotove linije do Velikega kitajskega zidu – so neizbrisen del naše zgodovine. In sedanjosti. Jon Hinley jih je v Guardianu označil za iluzijo varnosti. Po njegovih ugotovitvah je bilo v zadnjih dveh desetletjih postavljenih več kot 9500 kilometrov bodečih žic, betona, železja, kamenja in žičnatih mrež.

Novembra lani je Nemčija spektakularno proslavila 25. obletnico padca berlinskega zidu, daleč najbolj sramotnega simbola hladne vojne. Kljub obilju televizijskih kamer in turistov, ki so snemali selfije na ozadju z grafiti porisanih ruševin železne zavese, v resnici ni bilo posebnih raz­logov za slavje.

Okrog Evrope rastejo novi zidovi. Natanko ob 100. obletnici prve svetovne vojne na periferiji stare celine divja nova vojna, na čeladah vojskujočih se sil je mogoče opaziti celo nacistične simbole. Dodajmo vsemu skupaj še nedokončani škandal s svetovnim nadzorom ameriške obveščevalne agencije NSA, ki čedalje bolj spominja na pošastno reinkarnacijo vzhodnonemške tajne službe Stasi. Kot na dlani je, da se je svet v zadnjih 25 letih spremenil. Žal ne kaj dosti na bolje.

Geta in zelena območja

Neuničljiva Trdnjava Evropa v resnici stoji sredi puščave. Kamorkoli se ozre oko, vsenaokoli kri in ruševine. Zaradi vojne vlada popoln kaos v Siriji in Libiji, v Egiptu tli državljanska vojna, vojskujejo se v Maliju, Jemnu in Palestini. Strelno orožje odmeva že povsem blizu nas – na vzhodu Ukrajine.

Relativna blaginja v 28 članicah Evropske unije na tako mračnem ozadju bolj kot na oazo spominja na privilegirano »gated community« kje v Južni Afriki. Znotraj resda še vladata izobilje in varnost, vendar gre v resnici za geto v prvotnem smislu te besede, ki izvira iz Benetk. Profesor Graham Holderness v delu Shakespeare in Benetke pojasnjuje, da so bili geti na začetku resda zaprta, sicer pa izjemno bogata območja. Najboljši primer skupnosti, ki je bila po eni strani privilegirana, po drugi pa so obstajale »omejitve mešanja s tujci«, je bil prvi judovski geto, ki so ga v Benetkah ustanovili leta 1516. Tamkajšnji Judje so z drugimi prebivalci Benetk lahko samo trgovali, drugi odnosi z njimi so bili prepovedani. Zdaj poznamo gete samo kot ubožna zaprta območja, v katerih je med II. svetovno vojno umrlo na tisoče Judov.

Zidove varšavskega geta je Bauman primerjal kar z izraelskim zidom na Zahodnem bregu. »To je bil državni projekt, ki so ga izraelski naseljenci pozdravili kot zaščito pred samomorilskimi napadi. Palestinci v njem vidijo »mehanizem prilaščanja zemlje in jim povzroča nepredstavljive težave«, je James Anderson z univerze Queen’s v Belfastu vzpostavil ostro ločnico med zidovi, ki so nastali kot pobuda od spodaj, in tistimi, za katerimi stojijo oblastniki.

Američani so varovani del vojnega Bagdada poimenovali zeleno območje, kar bi lahko rekli tudi za Evropsko unijo. Bolgarija je postala njen del med drugim krogom širitve leta 2007, v začetku letošnjega leta pa so se tamkajšnje oblasti zavezale, da bodo že do pomladi na kopenski meji s Turčijo zgradile 131 kilometrov dolg zid.

Po besedah nekdanje podpredsednice bolgarske vlade Meglene Kuneve so se za to odločili v pričakovanju velikega navala beguncev iz Turčije. »Ker želimo vstopiti v schengensko območje, je zelo pomembno dokazati, da smo se sposobni soočiti s tem problemom,« je poudarila bolgarska političarka in nehote dokazala, da se Bolgarija z zidovi napreza predvsem zaradi evropskih partnerjev. Dve vzporedni ograji, visoki tri metre in dolgi več kot 100 kilometrov, ki sta okronani z bodečo žico, sta tako predvsem odraz bolgarske lojalnosti.

Lestev za vsak zid

Za obvladovanje nezakonitega priseljevanja je Bolgarija samo lani porabila 30 milijonov evrov, letos bo ta vsota najverjetneje dosegla že 50 milijonov evrov. Gradnja ograde, ki jo plačuje Evropska unija, velja za absolutno racionalno rešitev, saj so Bolgari med drugim izračunali, da bodo z njo vsak mesec prihranili kar milijon evrov. Zidovi seveda niti najmanj ne rešujejo begunske problematike. »Pokažite mi 10-metrski zid in pokazala vam bom 11-metrsko lestev,« je bila jasna nekdanja ameriška sekretarka za domovinsko varnost Janet Napolitano. Tisti, ki bodo resnično želeli, bodo vedno našli lestev, luknjo v ogradi ali napihljivo blazino, na kateri se bodo junaško podali na plovbo čez Sredozemsko morje. Seznanjeni smo s pretresljivo usodo nesrečnih beguncev, polna usta imamo solidarnosti, na dan prihajamo s čedalje bolj absurdnimi predlogi za rešitev problematike, kot je tisti o uničevanju tihotapskih ladij v Severni Afriki.

Navkljub čedalje hujšim preprekam pritisk ilegalnih prebežnikov ne pojenja, kar se jasno vidi v Združenih državah Amerike, kjer so na obmejnih območjih zgradili že 500 kilometrov dolg zid. Konec aprila so se v Beli hiši pohvalili, da so v prvi polovici letošnjega leta med ilegalnim prečkanjem južne meje prestregli samo 152 tisoč ljudi, kar je za 28 odstotkov manj kot v prejšnjem polletnem obdobju. Dosežek?

O tem, koliko latinosom se je uspelo izmuzniti nadzoru, seveda ni statistike. Nekateri so prečkali puščavo Sonoran, še več se jih je pretihotapilo po podzemnih predorih, ki jih gradijo mehiški narkobaroni. V začetku maja so ameriške tajne službe odkrile predor v San Ysidru, ki je bil opremljen celo s podzemno želez­nico in zračenjem.

Če so bolgarske oblasti gradnjo visoke ograde upravičevale z velikim prilivom nelegalnih migrantov, kar je racionalen argument, na drugi strani Evropske unije apelirajo na čustva. Poljska agencija PAP je pred kratkim poročala, da bo Poljska na 200-kilometrski meji z rusko enklavo Kaliningrad postavila šest nadzornih stolpov, visokih 50 metrov. Gradnja bo stala tri milijone evrov, od katerih jih je kar 75 odstotkov namenil fond Evropske unije za nadzor zunanjih meja. Za evropsko sofinanciranje je zadostovalo pojasnilo poljskega predsednika Bronislava Komorowskega, »da se mora Evropa pripraviti na težke čase«. Dodal je, da se bojijo ruskih zelenih možič­kov, kakor so mediji poimenovali ruske specialce, ki so jih na polotoku Krim opazili med priključevanjem ozemlja k Rusiji.

Verjetno je jasno, da z vojaškega vidika poljski stolpi nimajo popolnoma nobenega smisla. Opazovanje skozi daljnoglede se pač ne more primerjati s sodobnim opazovanjem iz vesolja ali drugimi oblikami vohunjenja, od tajnih agentov do kibernetske špijonaže, s čimer imajo tesni ameriški zavezniki zagotovo bogate izkušnje. Poleg tega so nadzorni stolpi neučinkoviti, ko gre za ruske raketne sisteme iskander, ki jih je Rusija kot grožnjo že večkrat pripeljala v Kaliningrad in imajo doseg kar 500 kilometrov.

Nekaj podobnega je mogoče očitati še enemu mlademu evropskemu projektu – megalomanskem načrtu utrjevanja vzhodnoukrajinske meje. Dolga je 2000 kilometrov, kar je primerljivo z ameriško-mehiško mejo, ki meri 3000 kilometrov. Razlika je v tem, da gre v zadnjem primeru večinoma za puščavo, v Ukrajini pa za gosto naseljena območja, ki v novejši zgodovini še niso bila razdeljena s pravo državno mejo.

Večkrat sem se mudila v teh krajih, ki so bolj kot ne ostali v sovjetskih časih. Drugo največje ukrajinsko mesto Harkov in ruski Belgorod so povezovali primestni vlaki in avtobusi, vzdolž reke Donec so se nizale dače, na eni strani ulice ukrajinske, na drugi ruske. Zdaj je Rusija v Rostovski regiji že skopala 100 kilometrov zaščitnih rovov, 14. maja pa je ukrajinska vlada sprejela odlok o protitankov­skem rovu, širokem dva metra in dolgem 214,5 kilometra. Gre za del megalomanskega Evropskega zidu, katerega gradnjo je odobril ukrajinski premier Arsenij Jacenjuk.

Železna zavesa

Skupna dolžina Evropskega zidu bo znašala 1134 kilometre, kar je dvakrat več od ameriško-mehiškega zidu, ki ga gradijo že deset let. Ukrajina namerava projekt dokončati v štirih letih, sam tankovski rov pa že do konca prihodnjega leta. V načrtu je gradnja bunkerjev, v katerih bo prostora za 250 vojakov, ob cesti, ki bo tekla vzporedno z mejo, pa bodo postavili 50 nadzornih stolpov, visokih 17 metrov. Opremljeni bodo s sodobnih sistemom za videonadzor. Proračun projekta znaša 160 milijonov evrov.

Kritiki pravijo, da ime projekta neprijetno spominja na sistem utrdbe Ostwall, ki so jo nacisti na ukaz Adolfa Hitlerja leta 1943 zgradili na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze. Obrambna linija je tekla od reke Narve na severu do srednjega toka Dnepra na jugu. Poleg tega nekateri ukrajinski politiki svoj zid primerjajo kar z Mannerheimovo linijo, ki je v letih 1939 in 1940 za nekaj mesecev ustavila prodor Rdeče armade na Finsko. Jacenjukov zid je po mnenju vojaških strokovnjakov popolnoma nekoristen, saj je takšne obrambne linije mogoče prebiti brez težav. Ne nazadnje je tak­šna usoda doletela pregrešno drago Maginotovo linijo, ki jo je vojska nemškega feldmaršala Wilhelma von Leeba zlomila v pičlih nekaj urah. Kaj šele, ko gre za sodobno vojskovanje!

»Tiste na drugi strani običajno demoniziramo. Zelo lahko je reči: Ne vidimo jih. Ne poznamo jih. Zaradi tega jih tudi ne maramo. Simbolizem zidov je izjemen. Berlin še vedno ostaja najbolj znan po svojem zidu,« razmišlja Wendy Pullan z univerze v Cambridgeu. Dandanes je gradnja zidov dejstvo, ki ga ne znajo upravičiti ne vojaški ne ekonomski strokovnjaki. Ker je v celoti politično in simbolno dejanje. Kot poseben politični ritual v sebi nosi svojo racionalnost, ki je ne diktirata ne varnost ne ekonomija, ampak psevdoreligiozna vera v ideologem. Na eni strani so izbranci, na drugi pa – tujci, heretiki in sovražniki. In pred njimi nas lahko ubrani samo zid!

Jasno je, da ideologija podžiga tudi novo evropsko vnemo za gradnjo takšnih in drugačnih zidov. »Z železno zaveso ograditi se od sovraž­nih hord,« je izjavil ideolog tretjega rajha Joseph Goebbels. Je evropska želja ograditi se od Sircev, Afričanov, Ukrajincev, Rusov dobila ime?

V nasprotju s splošnim prepričanjem izraza železna zavesa ni izumil Winston Churchill, ki je v svojem znamenitem govoru v Fultonu leta 1946 opozoril, »da se je železna zavesa spustila od Szczecina ob Baltskem morju do Trsta na Jadranu«. Goebbels je namreč že februarja 1945 v žurnalu Das Reich govoril o železni zavesi kot »zaščiti zahodnega sveta pred napadom z vzhoda«.

Eden od likov iz romana Bratje Karamazovi ruskega pisatelja Fjodorja Dostojevskega je lakaj Smerdjakov, nezakonski sin posestnika Fjodorja Karamazova, ki je ubil očeta, ker je preveč dobesedno vzel besede brata Ivana. Prvi je kriv, drugi je soodgovoren. Niso krivi samo Bolgari, ker z bodečo žico na svoji meji ustavljajo begunce iz Sirije, tudi Evropski zid v Ukrajini ne bi rastel brez evropskega soglasja. Dejansko živimo v zelo težkih časih. Gospodje Evropejci, skrajni čas je, da se zamislite! Namesto da snujete nove zidove, se bo treba vprašati, zakaj ljudje bežijo. »Nikoli ne gradite zidov, ampak mostove. To je veselje, ki ga vidim v vas,« je med nedavnim obiskom Sarajeva pozval tudi papež Frančišek.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber