Salehard – Salehard je upravno središče Jamalo-Nenškega avtonomnega okrožja na zahodu Sibirije in edino mesto na svetu, ki leži prav na polarnem krogu. Tako v carskih kot v sovjetskih časih so tja pošiljali politične izgnance, vse od odkritja ogromnih energetskih bogastev pred 40 leti pa prebivalci iz nekdanjih republik Sovjetske zveze tja prihajajo prostovoljno. V zadnjih letih prevladujejo delavci iz obubožanih srednjeazijskih republik, kakor sta Tadžikistan in Kirgizija, ki pa jim je vstop dovoljen šele po predložitvi dokazila o delovnem mestu in nastanitvi. Tako poskušajo v eni najbogatejših in za življenje najdražjih ruskih regij preprečiti poglabljanje socialnih problemov. Toliko bolj, ker je zaradi surovih podnebnih razmer življenje tam vse prej kot preprosto.
Od naše dopisnice
Za 547.000 prebivalcev polotoka Jamal so poleg nizkih temperatur velik izziv še silovit veter, ogromne količine snega, pomanjkanje svetlobe v zimskih mesecih, visoke cene uvoženih živil in visoke najemnine. Ogromna prostranstva, zaradi katerih je za tamkajšnje prebivalce celo tridnevna pot mačji kašelj, so bila velik logistični zalogaj ob nedavnem vseruskem štetju prebivalstva, nič drugače pa ni ob volitvah. »Če si politik, nimaš brez helikopterja nikakršne možnosti,« priznava Jevgenij Skrjabin, 33-letni predstavnik Purovske regije iz vrst vladajoče Enotne Rusije. »Seveda sem član Enotne Rusije, kaj pa drugega. Na zadnjih volitvah sem dobil kar 89-odstotno podporo. Predvolilna kampanja je zahtevna, saj moraš premagati velike razdalje. Volilna udeležba je pri nas vedno zelo visoka,« je prebivalce opisal kot izjemno lojalne državljane.
Odlikuje jih tudi vzdržljivost, s katero se pohvali guvernerjeva tiskovna predstavnica Marina Teplova: »Poleti je bilo samo enkrat 35 stopinj Celzija, pozimi pa je zelo mraz, tudi do 60 stopinj pod ničlo, vendar smo se na to navadili. Kdor se ni, je že zdavnaj odšel.« Z življenjem na ruskem severu je zadovoljna tudi Alfija Makuševa, ki je zaposlena v plinskem monopolistu Gazpromu: »Ni nam dolgčas, saj je veliko centrov za fitnes, drsališč, muzejev, kinodvoran. V stanovanjih imamo vedno centralno ogrevanje in toplo vodo.«
Vsi niso dobrodošli in v Salehard leti ena sama letalska družba – Jamal, vsi poleti pa se evidentirajo, kar sodi k celi vrsti ukrepov za nadzor nad prišleki. »Ne bom rekel, da smo zaprto mesto, je pa dejstvo, da zaradi zapletenih postopkov druge letalske družbe ne mika leteti k nam. V druga mesta na Jamalu letijo tudi druge letalske družbe,« je namestnik guvernerja Vladimir Vladimirov zanikal, da je v ozadju predvsem strah pred industrijskim vohunjenjem v zvezi z energetsko infrastrukturo.
Plinski in naftni delavci z vsega postsovjetskega prostranstva so na to območje začeli prihajati pred štirimi desetletji. Naselili so se v kontejnerjih in lesenih hišah, ki so jih zdaj v veliki meri nadomestile moderne stanovanjske soseske, zgrajene s petrodolarji. »Že od leta 1970 prihajajo k nam začasni delavci, zato smo se nanje navadili. Med njimi in stalnimi prebivalci ni nikakršnih trenj,« je Vladimirov označil pestrost prebivalstva za zgodovinsko dejstvo. »Za zdaj nismo pripravljeni sprejemati novih ljudi, saj nimamo ustrezne infrastrukture. Treba je poskrbeti za dodatna stanovanja in socialno infrastrukturo, zaradi surove klime in oddaljenosti centrov z gradbenim materialom pa je to precej dražje kakor kjer koli v Rusiji. Tudi zaradi takšnih ukrepov je brezposelnost pri nas precej manjša kakor drugje – 0,6-odstotna,« je župan Novega Urengoja Ivan Kostogriz opisal glavne razloge za restriktivno politiko priseljevanja.
Arktika in globalno segrevanje ozračja
Zaradi širjenja infrastrukture so se temperature v večjih naseljih že zvišale za kar šest stopinj Celzija, Jamal pa močno ogroža tudi globalno segrevanje ozračja zaradi plinske in naftne industrije. »Smo na območju permafrosta, zato je globalno segrevanje za nas zelo pomembna tema. Za zdaj večjega segrevanja nismo zaznali,« je zatrdil Kostogriz. »Štiri leta po predsedniškem ukazu o zmanjšanju izpusta toplogrednih plinov v ozračje smo onesnaženje zmanjšali za štirikrat. Lahko rečem le, da je smrtnost otrok pri nas med najmanjšimi v državi, življenjska doba pa med najdaljšimi. Dejstvo je, da se je v osrednji Rusiji letos poleti dihalo precej teže kakor pri nas,« je namestnik guvernerja Vladimirov omenil poletno vročino in požare. »Za naše okrožje je boj proti globalnemu segrevanju ena od prednostnih nalog. Naš guverner Dmitrij Nikolajevič Kobilkin je to poudaril tudi na septembrski mednarodni konferenci Arktika – območje dialoga,« je pristavila še guvernerjeva pomočnica Natalina Rjabčak.
Septembra lani, ko je Salehard obiskal ruski premier Vladimir Putin, je bil zasnovan globalni načrt osvojitve arktičnega dela Ruske federacije. Odprava pod vodstvom polarnega raziskovalca in ruskega narodnega heroja Arturja Čilingarova je pred tremi leti na globini 4300 metrov pod severnim tečajem zapičila rusko zastavo, kar so kritiki razumeli kot poskus prilastitve celotne Arktike. »Arktika ni ozemlje vojne, ampak ozemlje sodelovanja. Nanjo meji osem držav, ki spoštujejo konvencijo OZN o pomorskem pravu iz leta 1982,« je Vladimirov zanikal, da si Rusija lasti 1,2 milijona kvadratnega kilometra pod arktičnim morjem, kjer leži kar 10 milijard ton nafte in zemeljskega plina. Območje Arktike poleg Rusije obsega še Kanado, Združene države Amerike, Norveško, Dansko, Finsko, Švedsko in Islandijo.
Polona Frelih