Ruski predsednik Vladimir Putin je v igranju dvojne igre pravi strokovnjak in pred odhodom na zgodovinski obisk v Iran se je zdelo, da bo tudi tam odigral partijo, ki bo zadovoljila tako Zahod kot Iran. Glede iranskih jedrskih ambicij je namreč Rusija takšno dvojno igro doslej igrala brez izjeme; enkrat se je s svojimi izjavami, da je treba omejiti iranske jedrske ambicije postavila na stran Zahoda, drugič je na veselje Irana grožnje jedrske bombe označila za popoln nesmisel....
Ruski predsednik Vladimir Putin je v igranju dvojne igre pravi strokovnjak in pred odhodom na zgodovinski obisk v Iran se je zdelo, da bo tudi tam odigral partijo, ki bo zadovoljila tako Zahod kot Iran. Glede iranskih jedrskih ambicij je namreč Rusija takšno dvojno igro doslej igrala brez izjeme; enkrat se je s svojimi izjavami, da je treba omejiti iranske jedrske ambicije postavila na stran Zahoda, drugič je na veselje Irana grožnje jedrske bombe označila za popoln nesmisel.
Zdaj takšno sprenevedanje ne bo več mogoče. Zgodovinski obisk je namreč pokazal, da se ruski predsednik v Iran vendarle ni odpravil kot odposlanec vseh članic varnostnega sveta Združenih narodov, ki bo iransko vodstvo naposled odvrnil od kljubovanja. Tja je odšel, da bi ustvaril novo, protizahodno zavezništvo, kar mu je v celoti uspelo. Na stran Irana so poleg Rusije namreč odločno stopile tudi vse države kaspijske regije. Doslej bolj kot ne osamljeni Iran je tako dobil zaveznike, predvsem pa samozavesti, ki mu je tako ali tako ni manjkalo niti pred tem. In to bo diplomatsko rešitev iranskega jedrskega vprašanja nedvomno še bolj oddaljilo. Poglobil se bo tudi prepad med Rusijo, ter Združenimi državami in Evropo, ki jim iransko bogatenje urana že dolgo povzroča sive lase.
Sodeč po vsem tem se je Putin v Iran odpravil izključno zaradi ruskih interesov. V prvi vrsti zaradi težnje po prevladi v Kaspijskem bazenu, po kateremu se zaradi naravnih bogastev vse bolj stegujejo tudi Združene države in Evropska unija, nato pa še zaradi cvetoče rusko-iranske trgovine z orožjem in drugo tehnologijo. V tem oziru je bil Putinov obisk v Teheranu popoln uspeh, na njegovih krilih pa je bržkone z lahkoto odmislil tudi grožnjo jedrskega Irana.
Putin ima prav ko vztaja, da dokazov o iranski jedrski bombi za zdaj ni, je pa že iransko nespoštovanje ukaza varnostnega sveta Združenih narodov o prenehanju bogatenja urana dovolj velik razlog za zaskrbljenost. Nenazadnje v to niso prepričani le jastrebi v ameriški administraciji in njihovi zavezniki v Veliki Britaniji, ki jim je iraška vojna odvzela precejšnjo kredibilnost, pač pa tudi Francija in Nemčija, ki sta tej vojni skupaj z Rusijo ostro nasprotovali. Zdaj je postalo jasno, da se bodo ob morebitni novi vojni, ki se jo vse pogosteje omenja v povezavi z iranskim jedrskim programom, zavezništva ustvarjala na novo. Obrisi le teh so se pravzaprav že nakazali.
Zaradi groženj z atentatom je imel Putinov obisk v Iranu tudi nezanemarljive notranjepolitične razsežnosti. Po mnenju zahodnih komentatorjev so imele namreč informacije o napadu samomorilskh napadalcev en sam namen; poveličevati Putinovo junaštvo in s tem dvigniti njegovo popularnost pred bližajočimi se parlamentarnimi volitvami. Julija Latinina z radia Eho Moskvi napoveduje, da se bo število takšnih informacij v predvolilnem obdobju zagotovo povečalo in da bodo med krivci brez dvoma ruski opozicijski politiki in ameriška obveščevalna služba Cia.
V povezavi z Iranom so se ruske tajne službe v preteklosti že oglasile, nazadnje, ko so napovedale natančen datum ameriškega vojaškega posredovanja v tej islamski republiki. Pozneje se je izkazalo, da je šlo za dezinformacijo, ki pa je dosegla svoj namen: skok cen nafte, od katerih so koristi spet imeli predvsem v Rusiji. In spet smo pri dvojni igri!