V Evropi ruski plinski velikan Gazprom slovi kot preprodajalec droge. Osovražen je bolj od samega hudiča. Predvsem zato, ker se od ruskega plina odvisna Evropa od njega ne more in ne more odtrgati. Da je to dosegel, je Kremelj ubral najboljšo možno pot: izkoristil je največjo slabost Evropske unije – odsotnost konsistentne skupne energetske politike. O plinovodih se je začel pogovarjati s posameznimi članicami. Državam, ki v skupnosti igrajo solistično energetsko igro, se je pred kratkim pridružila tudi Slovenija....
V Evropi ruski plinski velikan Gazprom slovi kot preprodajalec droge. Osovražen je bolj od samega hudiča. Predvsem zato, ker se od ruskega plina odvisna Evropa od njega ne more in ne more odtrgati. Da je to dosegel, je Kremelj ubral najboljšo možno pot: izkoristil je največjo slabost Evropske unije – odsotnost konsistentne skupne energetske politike.
O plinovodih se je začel pogovarjati s posameznimi članicami. Državam, ki v skupnosti igrajo solistično energetsko igro, se je pred kratkim pridružila tudi Slovenija. Kritike niso primerne, razen morda dejstva, da je Slovenija, ki trenutno predseduje evropskemu svetu, ob prevzemu funkcije med prednostne naloge uvrščala tudi skupno energetsko politiko.
Smrtni greh bi bilo zamuditi priložnost. Za rusko energetsko pozornost se namreč v zadnjem času prerivajo številne evropske države. Z Nemčijo, Italijo, Francijo in Bolgarijo je Gazprom že podpisal dvostranske dogovore.
Skupna evropska energetska politika je le še mrtva beseda na ustnicah evropskih birokratov. Medtem Gazprom na svoje zemljevide marljivo vrisuje nove plinske žile. Z njimi bo kmalu prepredena vsa Evropa.
Evropski projekt Nabucco, ki naj bi do evropskih porabnikov pripeljal plin iz Kaspijskega bazena, se zdi drugotnega pomena. Evropa ga je zasnovala, ko se je prebudila iz velike ruske plinske omame. Za detoksikacijo je prepozno. Kar četrtina plina, porabljenega v Evropski uniji, že prihaja iz Rusije.
Odvisna in nemočna Evropa krivdo za lastne napake prelaga na Rusijo. Obtožuje jo, da s plinom izsiljuje in poskuša doseči svoje zunanjepolitične cilje. V tem je samo zrno resnice. Bolj kot poskus, da bi Gazprom nasprotnike stisnil v kot, je njegova agresivna ekspanzivna politika posledica uresničevanja ambicioznega cilja. Nameril se je, da najpozneje v desetih letih postane največje podjetje na svetu.
S tem ciljem pred očmi se zdi njegova odločitev o višjih cenah plina za Ukrajino in Gruzijo, ki sta še pred kratkim uživali ugodnosti iz časov skupne države, povsem legitimna. Glavna lekcija tako imenovanih plinskih vojn je, da je evropski strah pred Gazpromom znotraj votel, okoli ga pa nič ni. Vedno – tudi v času najhujših sporov s sosedi – je ruski plinski imperator izpolnil vse obveznosti do evropskih porabnikov.