Moskva – Dan po tem, ko je predstavnica Evropske unije za zunanjo politiko Catherine Ashton v Bengaziju odprla urad EU, ki sodi med ukrepe Bruslja za mednarodno priznanje libijskega prehodnega narodnega sveta, se je njegov predstavnik Abdul Rahman Šalgam v Moskvi sestal z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom. »Gre za zelo izkušenega diplomata, ki ga poznamo že zelo dolgo. Prizadevamo si za takojšnje premirje,« je Lavrov poudaril glavni cilj srečanja z nekdanjim libijskim veleposlanikom pri Združenih narodih, ki je prestopil na stran upornikov. Rusija ohranja stike z obema stranema in tako postaja glavna posrednica v libijskem konfliktu. Če ji bo uspelo spodbuditi dialog med uporniki in Gadafijevim režimom, si bo v arabskem svetu povrnila ugled, ki ga je uživala v sovjetski časih.
Od naše dopisnice
Rusija v arabskem svetu že igra vlogo prve posrednice, kar dokazuje včerajšnje srečanje med palestinskima Fatahom in Hamasom, ki sta v začetku meseca sklenila zgodovinski dogovor o spravi. Na podoben razplet dogodkov računa tudi v Libiji, in že prejšnji teden so v Moskvi pričakovali tako prihod Gadafijevega odposlanca kot delegacijo upornikov, a so ti svoj prihod preložili iz »tehničnih razlogov«.
Predstavnik libijskega prehodnega narodnega sveta Abdul Rahman Šalgam je v Moskvo pripotoval z dvodnevno zamudo, včeraj pa se je srečal z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom, ki vztraja, da bi morale v pogovorih za vzpostavitev miru v Libiji sodelovati vse politične sile v državi. »Na tej točki je treba sestaviti seznam vseh političnih sil in plemen v Libiji,« je izrazil prepričanje, da je le tako mogoče doseči premirje. Uporniki so poleg Rusije v diplomatsko ofenzivo vključili še Turčijo, kjer se na dvodnevnem obisku mudi vodja prehodnega sveta Mustafa Abdul Džalil, ki ima na urniku tudi srečanje s predsednikom Abdullahom Gülom in premierom Tayyipom Erdoganom. Ta je v začetku meseca pozval Gadafija, naj odstopi in zapusti državo, kar je označil kot »zgodovinski korak za prihodnost Libije, njen mir in neodvisnost«.
Rusija, nasprotno, še vedno priznava Gadafijev režim, zato je prejšnjo sredo pripotoval v Moskvo Gadafijev odposlanec Mohamed Ahmed al Šarif. Ta je izrazil pripravljenost na prekinitev ognja, če bodo odložili orožje tudi uporniki in zveza Nato. Letala Nata še naprej silovito bombardirajo vladna poslopja v Tripoliju, Rusija pa je do teh akcij čedalje bolj kritična. Tudi predsednik Dmitrij Medvedjev, ki je na veliki tiskovni konferenci v četrtek ostro obsodil napade, češ da so »manipuliranje« z resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov št. 1973, s katero so podprli omejeno vojaško posredovanje.
Rusija se je med glasovanjem vzdržala skupaj z drugimi tremi članicami gospodarstev v vzponu Brik: Brazilijo, Indijo in Kitajsko, ter Nemčijo, kar je odprlo pot za vojaško posredovanje. Pri časopisu Kommersant so poročali, da je šlo za kompromis med stališčem Kremlja, ki se je zavzemal za podporo resoluciji, in zunanjega ministrstva, ki je vztrajalo pri ruskem vetu. Nekonsistentnost v ruskih stališčih je prišla na dan tudi v prvem resnem javnem sporu med Putinom in Medvedjevom. Prvi je resolucijo označil za »škodljiv srednjeveški poziv h križarskim vojnam«, na kar se je njegov naslednik odzval z besedami, da gre za »nesprejemljivo izjavo, ki vodi k spopadu civilizacij.«
Med zvestobo doktrini in pragmatičnostjo
Nekateri analitiki sodijo, da se je Rusija znašla pred dilemo, ali slediti mednarodni skupnosti ali ostati zvesta doktrini nevmeševanja v notranje zadeve drugih držav, drugi pa menijo, da se je odločila za enako pragmatično stališče kakor Nemčija in Kitajska. »Čeprav se zdi njena politika nekonsistentna, je Rusija po mojemu mnenju zavzela nevtralno stališče,« ugotavlja predstojnik katedre za Orient pri Ruski akademiji znanosti. Zdaj je rusko vodstvo spet enotno v kritičnosti na račun zahodnega posredovanja, s čimer si hoče okrepiti ugled v arabskem svetu, iz istega razloga se je lotilo tudi reševanja zamotanega libijskega vozla.
Po mnenju Pavla Bajeva iz Mirovnega inštituta v Oslu je Rusija glede vstaj v arabskem svetu izjemno previdna tudi zato, ker stabilnost ceni precej bolj kakor demokracijo. »Rusija skupaj s Kitajsko in Saudsko Arabijo sodi v protirevolucionarno koalicijo, zato ni odločno obsodila niti krvavega obračunu z opozicijo v Siriji niti v Bahreinu, strmoglavljenje egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka pa je na ruski strani povzročilo precej nelagodja.«
Polona Frelih