Moskva – Končal se je 57. izbor za popevko Evrovizije in ob neznosni lahkotnosti popevk so Evropejci za nekaj trenutkov pozabili na težko breme kriznih časov. Najbolj razkošen spektakel v zgodovini tekmovanja so pripravili v Azerbajdžanu, kjer so gostje v celoti prezrli najpomembnejšo skladbo celotnega festivala.
Imenuje se Pesem za demokracijo. Je del kampanje, s katero so predstavniki tamkajšnjih človekoljubnih organizacij opozarjali na kratenje človekovih pravic v Azerbajdžanu, ki zaradi bogatih zalog nafte in zemeljskega plina ter strateške vloge v vojni proti terorizmu že dolgo uživa tiho podporo Zahoda.
Pesem za demokracijo je doživela podobno usodo kot kampanja človekoljubnih organizacij v Bahrajnu, v kateri so pozivali, da država zaradi kratenja človekovih pravic ne more gostiti prestižnega tekmovanja v formuli ena. Psi so lajali, karavana je šla dalje.
»Upamo, da nas tuji novinarji, s katerimi smo bili v preteklih tednih v stiku, po koncu Evrovizije ne bodo preprosto pozabili. Za nas utegne biti to zelo nevarno,« je povedal organizator kampanje Rasul Jafarov. Državni mediji so gonjo proti njemu in kolegom zganjali že med samo prireditvijo, ko so jih označili za agente sosednje Armenije, s katero je Azerbajdžan že 20 let vpleten v ozemeljski spor zaradi uporne enklave Gorski Karabah. Glavni cilj kampanje je bil pritisniti na azerbajdžansko oblast, ki jo uteleša klan avtoritarnega predsednika Ilhama Alijeva, ter mednarodno skupnost seznaniti s kratenjem človekovih pravic v tej devetmilijonski nekdanji sovjetski republiki v Srednji Aziji.
Politični zaporniki, napadi na novinarje
Opozorili so na veliko političnih zapornikov, kakršen je 20-letni študent Jabbar Savalan, član opozicijske Stranke popularne fronte (PFP), ki je bil obsojen na dveletno zaporno kazen, ker je po Facebooku organiziral protivladne demonstracije. Uradni razlog za aretacijo je bil posedovanje marihuane, o kateri trdi, da so mu jo podtaknili. Amnesty International ga je označil za zapornika vesti, kakršnih je v Azerbajdžanu skupaj dvanajst. Trinajstega, Elnurja Mecidla, so iz zapora izpustili po tem, ko so ga 16. maja zaradi organizacije aprilskih protivladnih protestov obsodili na dve leti zapora. Opozicijske demonstracije so bile v središču Bakuja tudi med samo prireditvijo: policija je udeležence strpala v avtobuse in jih odpeljala iz mesta, kjer so jih po poročanju očividcev brutalno pretepli.
Poleg političnih represij so poudarili tudi dejstvo, da je Azerbajdžan na lanski lestvici medijske svobode organizacije Novinarji brez meja med 179 državami končal na 162. mestu. Umora do oblasti kritičnih novinarjev Rafiqa Taja in Elmarja Huseinova še zdaj nista dobila epiloga, v zaporu pa je trenutno še šest novinarjev. Idraka Abassova, ki je razkrival nasilno preseljevanje ljudi in rušenje domov, s čimer so dvomilijonskemu glavnemu mestu Baku pred samo prireditvijo nadeli lepšo podobo, so brutalno pretepli varnostni organi in še vedno okreva. Novinarka Hadija Ismajlova – razkrivala je korupcijo znotraj Alijevega klana – je postala tarča umazane kampanje, med katero so ji grozili, da bodo javno objavili njene intimne posnetke. »Če si drzneš spregovoriti o predsednikovi družini in korupciji med vladajočo oligarhijo, potem si v resni nevarnosti. Svobodo govora je v Azerbajdžanu precej slabša kot, denimo, v Rusiji ali Ukrajini,« je ocenil Max Tucker, predstavnik Amnesty International v Azerbajdžanu.
Velika težava so tudi premoženjske pravice, saj so med procesom ustvarjanja novega Dubaja z domov nezakonito pregnali 20.000 ljudi. Na mestu, kjer so bili njihovi domovi, so zgradili 132 milijonov dolarjev vredno Kristalno dvorano, v kateri so premierno gostili prav popevko Evrovizije. Za parcele s pogledom na morje je vlada lastnikom ponudila skromne kompenzacije. Neodvisnega sodstva ni in pogosta so poročila o pritiskih na neodvisne odvetnike in borce za človekove pravice. Tudi spolne manjšine so tarča policijskega nasilja.
»Evropska zveza televizijskih in radijskih postaj (EBU) se o kratenju človekovih pravic ni izrekla, kar je za azerbajdžanski režim signal, da sporno prakso lahko nadaljuje. Tudi evropske države molčijo glede kratenja človekovih pravic v Azerbajdžanu, saj gre za državo bogato z nafto in plinom. Ker meji na Iran in čeznjo vodi pot do Afganistana, imajo tudi strateške pomisleke,« je bil Tucker kritičen na račun evropskih držav in EBU.
O tem, da v Azerbajdžanu vse ni tako bleščeče, kot se zdi na prvi pogled, je v svojem prenosu molčala tudi slovenska RTV. Z besedami, da gre za osamljene proteste in da je v igri tuji destabilizacijski faktor, je komentator Vanja Vardjan prevzel celo azerbajdžansko vladno propagando. Čast EBU je nekoliko oprala generalna direktorica Ingrid Deltenre, ki je sporočila, da jeseni EBU skupaj s Svetom Evrope v Bakuju pripravlja konferenco, na kateri bodo ocenili napredek na področju človekovih pravic. »Dejstvo je, da novinarji ne bodo ignorirali tega, kar se v resnici dogaja v Azerbajdžanu,« je dejala in prepričevala, da bo Evrovizija pravzaprav pripomogla k razkrivanju prave slike o Azerbajdžanu.
S podobnim argumentom so se organizatorji evropskega nogometnega prvenstva Euro 2012 odzvali na pozive k bojkotu ukrajinskega dela tekmovanj, ki so ga evropski politiki predlagali zaradi zaporne kazni proti nekdanji ukrajinski premierki Juliji Timošenko. Začele so se razprave o tem, ali bi morali biti pomembni mednarodni glasbeni in športni dogodki organizirani samo v demokratičnih državah, in nekateri komentatorji so svarili, da bi v tem primeru izgubili pomemben dejavnik v mednarodnih odnosih.
Na kratenje človekovih pravic je treba nenehno opozarjati, saj kršilci molk razumejo kot biankomenico za sporno ravnanje. »Veliko potujem po Evropi, bil sem v Združenih državah Amerike in povsod so me lepo sprejeli. Če bi bilo kratenje človekovih pravic v Azerbajdžanu res tako strašno, kot pravite, verjetno ne bi imel tako na široko odprtih vrat,« mi je azerbajdžanski predsednik Ilham Alijev med intervjujem leta 2005 s cmokom v grlu odgovoril na vprašanje o kratenju človekovih pravic. Takrat je Slovenijo obiskal v okviru Blejskega strateškega foruma, na povabilo predsednika Danila Türka pa je leta 2011 k nam pripotoval tudi na uradni obisk.
Psi lajamo, karavana gre dalje!