Sedmega maja 2012 se je v Kremelj vrnil Vladimir Putin, ki je tokrat prvič dobil šestletni mandat. Ker mu v skladu z novo ustavo pripadata dva zaporedna mandata, lahko teoretično vlada do leta 2024. Na oblasti utegne ostati dlje kot katerikoli ruski ali sovjetski voditelj po diktatorju Stalinu. »V času stalinizma je bil glavni slogan: Petletko lahko izpolnimo v štirih letih!. Naš novi slogan je, da lahko Putinov šesletni mandat končamo v dveh letih,« je nekdanji svetovni šahovski prvak in opozicijski aktivist Gari Kasparov pospremil večdnevne demonstracije opozicije, ki so izbruhnile na predvečer prisege....
Sedmega maja 2012 se je v Kremelj vrnil Vladimir Putin, ki je tokrat prvič dobil šestletni mandat. Ker mu v skladu z novo ustavo pripadata dva zaporedna mandata, lahko teoretično vlada do leta 2024. Na oblasti utegne ostati dlje kot katerikoli ruski ali sovjetski voditelj po diktatorju Stalinu. »V času stalinizma je bil glavni slogan: Petletko lahko izpolnimo v štirih letih!. Naš novi slogan je, da lahko Putinov šesletni mandat končamo v dveh letih,« je nekdanji svetovni šahovski prvak in opozicijski aktivist Gari Kasparov pospremil večdnevne demonstracije opozicije, ki so izbruhnile na predvečer prisege. Putin se je odzval s korenčkom in palico. Prvi dan na predsedniški dolžnosti je podpisal vrsto populističnih ukrepov; od povišanja plač, stanovanj za vojake do ukinitve čakalnih seznamov za vrtce. Mladim Rusom, ki so jih med protesti zadržali, grozi vpoklic v vojsko, čemur se številni na vse načine izogibajo.
Na Balotni ploščadi nedaleč od Kremlja je večer pred Putinovo inavguracijo protestiralo od 50.000 do 70.000 Putinovih nasprotnikov vseh političnih barv. »Zelo prijetno se počutim in od veselja bi najraje jokala. Bala sem se, da je protestno gibanje zamrlo, pa ni tako. Zdaj je popolnoma jasno, da gre predvsem za protest proti enemu človeku – Putinu. Ljudje so se naučili, kako se je treba obnašati na demonstracijah. Nobene agresije ni čutiti, zato bo naslednjič zagotovo prišlo še več ljudi,« je bila navdušena 18-letna študentka novinarstva Moskovske državne univerze (MGU) Halja, ki je namesto transparenta v rokah stiskala knjigo o življenju Mahatme Gandhija. »Gre za ideologa nenasilnih demonstracij, kakršnim smo v zadnjem času priča tudi pri nas,« je pojasnila.
Slabe pol ure zatem so stvari ušle izpod nadzora. Do zob oboroženi pripadniki posebnih policijskih enot Omon so množico ustavili v ozkem grlu naproti Kremlja, kar je zasluga sedečih protestnikov (sit-in), ki so hoteli nadaljevati pot proti Kremlju, kar so jim seveda preprečili. Sledila je dveurna ulična vojna, med katero so na policijo leteli kamenje, steklenice, palice in svetlobne rakete ter celo koktajl molotova, na kar so odgovorili z gumijavkami in množičnimi zadržanji. Ko se je merjenje moči končalo, so vsenaokoli ležali čevlji, zastave in čepice, ki so med aretacijami popadale s protestnikov, po reki Moskvi pa so plavale policijske čelade.
»Sodelovanje na demonstracijah me je navdalo z velikim veseljem, saj je bilo na njih videti različne zastave; od rdečih zastav levice do oranžnih zastav opozicijskega gibanja Solidarnost. Vsi so kričali: ‘Putin mora oditi!’ Takšne enotnosti v Rusiji še ni bilo. Tam so bile ideološke delitve vedno tako velike in globoke, da jih je vladajoča elita zlahka izrabljala za netenje razkola znotraj opozicije. Zdaj smo enotni in naša moč je ogromna,« je Kasparov komentiral za spletno stran opozicijske Druge Rusije.
Kot iz slik surrealista Giorgia de Chirica
Na dan prisege se je Moskva spremenila v policijsko utrdbo in v središču mesta so od zgodnjih jutranjih ur potekala zadržanja. Racija je bila tudi v modni restavraciji Jean Jacques na Nikitskem bulvarju, ki je zaradi tega postala le še bolj priljubljena. »Omon je preobračal stole, razbijal posodo, obiskovalce pa so tepli z gumijevkami. Vse bomo zadržali, so kričali omonovci, pred katerimi niso bili varni niti novinarji,« je Kommersant opisal priprave na slovesno prisego. »Ponoči je lil dež, danes pa so turobno mesto očistili. V središču ni navadnih ljudi, ampak zgolj policija. Putin se je iz Bele hiše odpravil v Kremelj. Njegov avtomobil je šel po praznih ulicah, kakršnih smo vajeni iz slik surrealista Giorgia de Chirica. Kot v Revizorju se je sprehodil čez kremeljske dvorane. Državni uslužbenci so proti njemu stegovali roke. Vsi so se hoteli rokovati z njim in na koncu poti je bil videti zelo razburjen. Njegovi ljudje ga ljubijo …« je bil kontroverzni predsednik prepovedane nacionalboljševistične stranke Eduard Limonov sarkastičen na svojem blogu.
Policija je začela lov na privržence belega protestnega gibanja in včasih je bil za zadržanje dovolj že bel trak ali celo bela majica. Protestno gibanje se je odzvalo z novo taktiko, ki so jo poimenovali »narodni festival« oziroma »protestna promenada«, med katero se v begu pred policisti selijo s trga na trg. Idejni oče je prvi ruski bloger Aleksej Novalni, ki ga je revija Time kot edinega Rusa vključila na letošnji seznam stotih najpomembnejših osebnosti leta. Na njem ni Putina, ki so ga leta 2007 izbrali celo za najpomembnejšo osebnost leta. Novalnega so z voditeljem radikalne leve fronte Sergejem Udalcovom zaradi neupoštevanja policijskih ukazov obsodili na 15 dni zapora. »Če nas bodo spodili od tukaj, se bomo premaknili na drug trg. Naš cilj je, da se na trgih vsak dan zberejo ljudje, ki se borijo za svobodo, spremembe. Gre za preprosto taktiko, vendar verjamem v njene rezultate,« je Udalcov sugeriral privržencem.
Najprej so se zbrali na Čistih prudih, s seboj pa prinesli armaflekse, jedačo, pijačo in seveda kitare. Policija jih je prepodila s čistilnimi tovornjaki, s katerimi so jih dodobra namočili. »Gremo na sprehod!« jih je pozval Novalni in kot ovčke so mu sledili na poteh po drugih moskovskih lokacijah. Bodril jih je voznik vpadljivega rdečega kabrioleta znamke Lexus, iz katerega so se razlegali zvoki sovjetske himne.
Policija jih ni spustila izpred oči in dovolj je bil en sam napačen gib ali poziv in že so končali v »avtozakih«, nekakšnih zaporih na štirih kolesih. V enega so strpali tudi razvpito Ksenijo Sobčak, hčer nekdanjega Putinovega mentorja in sanktpeterburškega župana Anatolija Sobčaka, ki je znana kot »it girl«. Zakrožila je šala, da je »VIP-avtozak na Nikitskem bulvarju« postal najbolj modno mesto ruske prestolnice. Ko so jo izpustili, je Kremelj v odprtem pismu pozvala, naj se nemudoma loti reform. »Srednji razred je naravni sovražnik levičarskih radikalcev, vendar so pri nas postali zavezniki proti oblastem, ki nočejo izpeljati reform. Edina alternativa je opozicijsko gibanje, v katerem bo celo Udalcov videti mehkužen. Ne želim si državljanske vojne in prelivanja krvi, vendar vam iskreno povem, da ne verjamem v Putinove reforme,« je sklenila v pesimističnih tonih.
Ulična igra mačke z mišjo
Tako imenovani flash mob protesti so zasenčili tudi dan zmage nad fašizmom in nacizmom, ki so ga v Moskvi proslavili z razkošno vojaško parado. Skupina mladih ljudi se je na Manežni ploščadi pomešala med turiste in pred spomenikom sovjetskega heroja maršala Žukova prepevala sovjetske vojaške pesmi. »Dragi državljani. Vaša akcija je nezakonita. Takoj se razidite!« jih je po mikrofonu z monotonim glasom opozoril policijski načelnik. »Kam naj gremo? Kam naj gremo?« so odgovorili v en glas. »Samo sprehajamo se,« je nadaljeval slabo uglašeni zbor. Razšli so se, ko so opazili pripadnike Omona v polni bojni opravi.
Pred tem se je protestnikom uspelo prikrasti tudi na Lubjanko, kjer je sedež tajne službe FSB. Policijo so pretentali tako, da so se priključili koloni komunistov, ki so tam praznovali dan zmage. Kremelj je naš!, Rusija brez Putina! ter Premagali smo Hitlerja, tudi Putina bomo!, so vzklikali gesla proti novemu staremu ruskemu predsedniku. »Dva policista sta zavrnila ukaz o zadržanju protestnikov. Rekla sta, da gre za mirne državljane, ki ne vzklikajo gesel in ne nosijo transparentov, zato za njihovo pridržanje ni podlage. Obvestili so me, da so ju sodelavci aretirali. Slišati je tudi govorice, da se je cel policijski odred odrekel sodelovanju pri zadržanjih. Največji nesmisel se je spravljati na ljudi, ki ne kričijo, ne nosijo transparentov, ampak preprosto sedijo. S tem kršijo naše ustavne pravice o svobodi zbiranja in združevanja,« je povedal aktivist Aleksej Razsolov, ki je po tridnevnih ekskurzijah po Moskvi komaj še stal na nogah. »Velika večina Moskovčanov na nas gleda z naklonjenostjo. Ponujajo nam prevoz s trga na trg, kupujejo nam hrano in pijačo ter nas obveščajo, kje so omonovci,« je zadovoljen z odzivom mimoidočih, ki občasno izražajo odobravanje tudi z aplavzi.
V četrtek so se tridnevni prazniki končali, ulična igra mačke z mišjo pa se je nadaljevala. »Če bo opozicija preživela aretacijo glavnih voditeljev, ostala enotna in na svojo stran pridobila pripadnike glavnih elit, poleg tega pa se bo uprla vabljivim obljubam iz Kremlja, represivna taktika dolgo ne bo mogla biti uspešna. Putin ima še vedno monopol nad oblastjo v Rusiji, vendar njegova suverena demokracija ne more večno ostati pod isto upravo,« ocenjuje Julia Pettengill, avtorica knjige Ruska opozicija: raziskava skupin, posameznikov, strategij in perspektiv, ki so jo prejšnji teden izdali pri organizaciji Henry Jackson Society.
Za jutri ruski intelektualci in pisatelji napovedujejo »testni sprehod po moskovskih ulicah«, med katerim bodo po besedah pisca uspešnic Borisa Akunina »preverili, ali se Moskovčani lahko sprehodijo po svojem mestu ali potrebujejo posebna dovoljenja«. Za naslednje tridnevne praznike, ki bodo Ruse razveselili ob dnevu Rusije 12. junija, opozicija napoveduje še en marš milijonov.
Pozdravljen, Gandhi!
Najnovejša taktika moskovskega protestnega gibanja je kot iz knjige glavnega ideologa kulture nenasilja Gena Sharpa, 83-letnega ameriškega teoretika in misleca, ki v delu Dictionary of Power and Struggle (Slovar moči in bitke) predstavlja tako imenovane dilema proteste (dilemma protest), kamor uvršča tako neobičajne akcije, da pripadniki varnostnih organov ne vedo, kako se odzvati. Če jih dopustijo, se protesti širijo, v primeru aretacij pa so videti trapasti in nepravični. »Takšne akcije omogočajo upor proti nasprotnikom, ki se zatekajo v ekstremno represijo. Upiranje v manjših skupinah je efektivno, kadar so večje uporniške baze nevtralizirane in izkoreninjene,« utemeljuje svojo taktiko.
Drugim nenasilnim metodam, med katere uvršča tudi gladovno stavko, se je posvetil v priročniku The Politics of Nonviolent Action (Politika nenasilnih protestov), v katerem opisuje 198 miroljubnih možnosti upora. Njegovo temeljno delo nosi naslov From Dictatorship to Democracy (Iz diktature v demokracijo) in je že dolgo biblija vseh borcev proti avtokratskim režimom. Med drugim naj bi navdihnila tudi nasprotnike odstavljenega egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka, jugoslovanskega predsednika Slobodana Miloševića ter ukrajinskega predsednika Leonida Kučme.
Sharpove nauke iz knjige Civilian-Based Defence (Državljanska obramba) so menda uporabljale celo litovska, latvijska in estonska vlada, ko so se leta 1991 pripravljale na odcepitev od takratne Sovjetske zveze. Avtor primer omenjenih držav uvršča med najuspešnejše primere nenasilnega upora na svetu. »Živeli so pod strašnima okupacijama nacistov in Sovjetske zveze. Morali so se soočiti z uvoženo rusko populacijo in tajno službo KGB, vendar so se ne glede na to od Sovjetske zveze odcepili brez večjega nasilja. Največ ljudi je umrlo v Litvi – dvanajst, v Latviji sedem, v Estoniji pa nihče. Pred tem so se proti okupaciji borili z gverilsko vojno, vendar jim ni uspelo, zato so prevzeli nenasilne metode, ki so bile uspešne,« je povedal v intervjuju za revijo The Progressive. Po njegovem kriteriju sodeč je bila v tem pogledu uspešna tudi slovenska osamosvojitev.
Sharpova dela, ki črpajo iz zapuščine Mahatme Gandhija, »najbolj pragmatičnega stratega na svetu«, so bila prevedena tudi v ruščino, a so jih leta 2006 zasegli pripadniki tajne službe FSB. Dve knjigarni, kjer so bila na voljo, sta zgoreli v sumljivih okoliščinah. »Diktatorji nas ne marajo,« je pospremil incident.
Rusije še ni imel priložnosti obiskati, so ga pa zato pritihotapili v Burmo, današnji Mjanmar, kjer je aktiviste učil nenasilnega boja proti vojaški hunti, bil je tudi priča krvavega zatrtja protestov na trgu Tiananmen v Pekingu. Svoje metode je oblikoval na podlagi izkušenj, saj je protestiral proti vojni v Koreji in devet mesecev preživel v zaporu, udeleževal se je tudi sedečih demonstracij, s katerimi so se v Združenih državah Amerike uprli rasni segregaciji. Bolj kot doma so njegovi nauki cenjeni v tujini. »Mogoče zato, ker Američani verjamejo v vsemogočnost nasilja,« se sprašuje belolasi možakar, ki je med nominiranci za letošnjo Nobelovo nagrado.