Chinvali – Ruski predsednik Dmitrij Medvedjev je v začetku tedna v dumo poslal predlog zakona, ki razširja razloge za napotitev ruske vojske zunaj ruskih meja. V skladu s predlogom, ki ga bodo v parlamentu nedvomno potrdil takoj po poletnem dopustu, lahko predsednik vojaško misijo na tuje napoti ob napadu na rusko vojsko ali drugo suvereno državo ter za potrebe varovanja ruskih državljanov ali spopada s pirati.
Od naše dopisnice
K razširitvi pristojnosti ruske vojske je Medvedjeva spodbudila lanska vojna v Južni Osetiji. »Upamo, da se takšne stvari ne bodo več ponovile. Za vsak primer moramo o tem pripraviti jasno zakonodajo,« je poudaril na srečanju s predsedniki ruskih političnih strank. Pred tem je v Vladikavkazu, glavnem mestu ruske republike Severne Osetije, odlikoval pripadnike 58. armade ruske vojske, ki so sodelovali v lanski vojni. Ta je po njegovem »dokončno spremenila politični zemljevid Kavkaza«, saj je ruska odločitev o priznanju neodvisnosti Južne Osetije in druge gruzinske separatistične pokrajine Abhazije »nepreklicna«.
Neodvisnost upornih republik bo Rusija zagotavljala predvsem s svojo vojaško navzočnostjo, zaradi katere Južna Osetija in Abhazija vse od lanske vojne bolj spominjata na ruska protektorata kot pa na mladi samostojni državi. V Južni Osetiji je ruska vojska navzoča na vsakem koraku. Ruski vojaki so prva živa bitja, ki jih srečamo, ko premagamo 2,5-kilometrski predor Roki, ki je trenutno tudi edina pot v Južno Osetijo.
Nič drugače ni na mejnem prehodu Ergneti, čez katerega je mogoče v Gruzijo in je trenutno zaprt. Na tem mestu je 7. avgusta lani v Južno Osetijo vstopila večina gruzinske vojske in orožja, zdaj pa tam skorajda ni videti žive duše. Na ruski nadzorni točki zdolgočaseno stojita dva ruska vojaka, le 50 metrov stran pa nad betonskimi ploščami in vrečami peska plapola gruzinska zastava. »Sem ne zaidejo niti potepuški psi,« se pošali ruski stražar, ki je tako kot večina pripadnikov ruskih obmejnih enot verjetno pripadnik ruske tajne službe FSB.
Iz smeri gruzinskih vasi se proti 4. ruskemu vojaškemu oporišču vračata oklepnika polna ruskih vojakov. Sodobno oporišče bolj kot na karkoli drugega spominja na švicarski penzion, zato ga radi pokažejo tujim obiskovalcem. Jedilnica je opremljena z ogromnimi plazma televizorji, hodniki vojaške bolnišnice pa se bleščijo kot ogledala. V bližnjem hangarju v gosjem redu stojijo tanki, vojaški oklepniki in kamioni, na dvorišču pa vojaki brez majic ob spremljavi pop glasbe čistijo svoje orožje.
»Mi smo pripravljeni na boj. Sovražnika bomo odbili tako ali drugače,« se pohvali njihov poveljnik, polkovnik Aleksander Šušukin. Skupino tujih novinarjev sprejme z besedami, da nas je polovica zagotovo vohunov. Predvsem zaradi tovrstnih bojazni ne dobimo natančnega odgovora na vprašanje, koliko vojakov je trenutno v oporišču. Vsi po vrsti odgovarjajo le, da jih je dovolj.
Podobno skrivnostni so tudi v nekdanjem oporišču ruskih mirovnikov, v katerem je med lanskim napadom gruzinske vojske umrlo 15 ljudi. Na dan tragične obletnice vojake razveseljuje ruska pevka Tatjana Andrejeva, ki v svoji beli obleki in visokih petah med kupom ruševin deluje precej groteskno. »Popolnoma mirno je. Trditve o novih napadih so čista izmišljotina,« vojak Magomed zavrne poročila o novih napetostih. Le 100 metrov stran je meja z Gruzijo in sodeč po pogledu z nadzornega stolpa so tudi poročila o kopičenju gruzinske vojske čista propaganda.
»To je vojni pes, ki je bil tukaj tudi med lanskim napadom. Tukaj je glavni. Njegovo ime je Gruzin,« nam na koncu predstavi še mrcino, ki poležava ob vratih. Pasje ime je samo še en dokaz, kako obsedeni so v Južni Osetiji z Gruzijo, zaradi katere so Rusi tam postavili že tri vojaška oporišča, četrto pa še gradijo. Po navedbah namestnika ruskega zunanjega ministra Grigorija Kerasina bo do konca leta tam službovalo že 1500 ruskih vojakov; trenutno jih je 800.