Moskva – Gruzinski predsednik Mihail Saakašvili se je ob robu zasedanja 66. generalne skupščine Združenih narodov srečal z ameriškim predsednikom Barackom Obamo. To je bilo njuno tretje srečanje po gruzinsko-ruski vojni pred tremi leti, po kateri je Rusija priznala neodvisnost obeh gruzinskih separatističnih pokrajin Južne Osetije in Abhazije, v katerih so zdaj nameščeni ruski vojaki. Gruzija je izgubila 20 odstotkov svojega ozemlja in Združene države Amerike, ki so njen velik zaveznik, že vse od konca vojne pozivajo k obnovitvi gruzinske ozemeljske celovitosti. Zaradi vojne je Gruzija proti Rusiji vložila tožbo na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu (ECHR), ki je primer včeraj vendarle sprejelo v obravnavo, kar je velika redkost. Sodišče je v svoji več kot 60-letni zgodovini prejelo komaj 16 meddržavnih tožb, razsodbe pa je izreklo samo v treh primerih.
Od naše dopisnice
Gruzija se je na Evropsko sodišče za človekove pravice zaradi grobega teptanja človekovih pravic med petdnevno vojno v Južni Osetiji obrnila takoj po vojni, uradno pa je tožbo proti Rusiji vložila pred dvema letoma. Zdaj sta svoje argumente na javnem zaslišanju predstavila tako predstavnik Rusije kot Gruzije in sodišče je sklenilo, da bo primer vendarle vzelo pod drobnogled. Sklepa ne kaže pričakovati prej kot v enem letu.
Gruzija obtožuje ruske vojake in severnoosetinske paravojaške enote mučenja in pobojev civilistov ter uničevanja domov, kar da je potekalo s tiho privolitvijo Rusije. Rusko državo v dokumentu obtožujejo kršenja evropske konvencije o človekovih pravicah, in sicer 2. člena (pravica do življenja), 3. člena (prepoved mučenja in poniževanje), 5. člena (pravica do svobode in osebnega dostojanstva), 8. člena (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja) in 13. člena (pravica do učinkovitega pravnega varstva) ter prvega člena k prvemu protokolu (zaščita lastnine) in drugega člena k četrtemu protokolu (svoboda gibanja).
Predstavnik Rusije Georgij Matjuškin je obtožbe zavrnil z besedami, da brez gruzinskega napada ne bi bilo teptanja človekovih pravic in da je Gruzija z napadom na južnoosetinsko prestolnico Chinvali prekršila vsa načela mednarodnega prava. Namestnica gruzinskega pravosodnega ministra Tina Buržaliani ga je zavrnila z besedami, da ne gre za to, ali je šlo za upravičeno ali neupravičeno vojaško posredovanje, ampak za vprašanje, ali so ruski vojaki z umori civilistov, mučenjem, rušenjem domov in arbitrarnimi aretacijami teptali človekove pravice.
Druga tožba Gruzije proti Rusiji
Gre za že drugo tožbo Gruzije proti Rusiji, ki se na Evropskem sodišču za človekove pravice zagovarja tudi zaradi množičnih deportacij Gruzincev iz Rusije, s katerimi so ruske oblasti leta 2007 odgovorile na aretacijo štirih domnevnih ruskih vohunov. Gruzinska stran v tožbi trdi, da so bile med deportacijami več kot 4600 Gruzincev množično kratene človekove pravice, dva človeka pa sta v priporu celo umrla. Gre za prvo meddržavno tožbo na postsovjetskem območju, ki jo je sodišče sprejelo v obravnavo leta 2009, končnega sklepa pa še ni. »Gre za propagandistično neumnost, ki bo samo še poslabšala odnose med Gruzijo in Rusijo,« so ob vložitvi tožbe leta 2007 opozorili v ruskem zunanjem ministrstvu, ki je po vojni leta 2008 pretrgalo diplomatske odnose z Gruzijo.
Če bo sodišče dalo prav Gruziji, bi bilo to lahko precedens tudi za druge nekdanje sovjetske republike, ki od uradne Moskve pričakujejo pravno zadoščenje. Za zdaj je Rusija pogosteje predmet tožb, ki jih zaradi kratenja človekovih pravic proti njej vlagajo civilisti, še posebno z nemirnega Severnega Kavkaza. Ti tožbe pogostokrat tudi dobijo, a kaj, ko Rusija v Strasbourgu sprejetih sklepov največkrat kratko malo ne spoštuje.
Meddržavne tožbe so izjemna redkost
Evropsko sodišče za človekove pravice je bilo ustanovljeno leta 1959, z namenom sistematizirati pritožbe glede človekovih pravic v vseh 46 članicah Sveta Evrope, ki so tudi podpisnice konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz leta 1950. S pritožbami na račun svoje države se na sodišče na leto obrne več deset tisoč posameznikov, meddržavne tožbe pa so izjemna redkost.
»Države se le izjemoma odločijo tožiti drugo državo na evropskem sodišču. To se razume kot sovražno dejanje, zato se bojijo povračilnih ukrepov. Velika škoda je, da je tako. Gre za pomemben mehanizem kolektivnega uveljavljanja človekovih pravic v Evropi in države bi morale posegati po njem,« je Philip Leach iz Evropskega centra za promocijo človekovih pravic na Metropolitanski univerzi v Londonu prepričan, da bi morale človekove pravice prevladati nad diplomatsko kurtoaznostjo.
Evropsko sodišče je prvo meddržavno razsodbo izreklo leta 1978. V njej je Veliko Britanijo obsodilo zaradi zlorabe irskih zapornikov, osumljenih sodelovanja z Irsko republikansko armado, ki se je na Severnem Irskem bojevala proti britanski oblasti. Irska ni zahtevala odškodnine in ji je zadostovalo, da se je Britanija javno odpovedala uporabi podobnih tehnik. Leta 2000 je sodišče dalo prav Danski, ki je turške oblasti tožila zaradi mučenja svojega državljana v priporu. Turčija je mučenje priznala in privolila v sodelovanje v programu Sveta Evrope za urjenje policistov. Turčija je bila leta 2001 obsojena tudi zaradi slabega ravnanja in izginotij prebivalcev Severnega Cipra.
Polona Frelih