Slišala je, kako malo je v resnici vredna

Polona Frelih

»Islamska država, najbolj agresivna teroristična skupina na svetu, je posilstvo začela uporabljati kot osred­nje sredstvo svojega terorja, s katerim uničujejo družine in skupnosti,« je bila jasna hollywoodska igralka Angelina Jolie. Po njeni zaslugi se je medijska pozornost, ki je vsaj nekoč lahko pospešila iskanje rešitev, vsaj za hip preusmerila na najbolj nemočne žrtve oboroženih konfliktov. Bo glas zvezde – v svojem režijskem prvencu V deželi krvi in medu (In the Land of Blood and Honey, 2011) se je posvetila prav problematiki posilstev med vojno v Bosni, kjer je bilo zlorabljenih najmanj 20 tisoč žensk – pripomogel k rušenju zakoreninjenega koncepta, da je nasilje nad ženskami nekaj normalnega?

Nur je 14-letno dekletce iz vasice v severnem Iraku, ki je bila kar 15-krat prodana v spolno suženjstvo. Za drobiž. Skrajneži Islamske države so si jo podajali iz roke v roko. Ko ji je vendarle uspelo pobegniti, je povedala, da je bilo najbolj strašno takrat, ko so moški med seboj barantali za njeno ceno. Slišala je, koliko je v resnici vredno njeno živ­ljenje.

Kakor poudarja Wolfova, so se posilstva v Siriji dogajala, že preden je Islamska država začela kampanjo množičnega spolnega suženjstva. Posiljevali so tudi vojaki Svobodne sirske vojske, »čeprav še ni znano, ali je šlo za sistematično in organizirano početje«. Vojna, državljanski nemiri, smrt, prevrati in revščina pripomorejo tudi k večanju napetosti znotraj družine, s čimer se krepi verjetnost domačega nasilja nad ženskami in deklicami. Številne raziskave dokazujejo, da moški, ki čutijo, da niso sposobni zavarovati svojih žensk, ta občutek pogosto kompenzirajo tako, da se znašajo nad njimi za domačimi stenami.

Že od doma jih spremlja spolno nasilje

Yifat Susskind, izvršna direktorica mednarodne človekoljubne organizacije za ženske Madre, poudarja, da je posilstvo za Islamsko državo zelo učinkovito orožje, saj tako travmatizirajo posameznike, spodkopavajo njihov občutek neodvisnosti, nadzora in varnosti ter spodbujajo množične selitve. »Najbolj uničujoča moč posilstva kot orožja vojne je stigmatizacija, ki ga spremlja. Žrtve potem celo preganjajo ali pa jih krivijo za napade. Družine se odpovedujejo svojim ženam, materam in hčeram. V najslabšem primeru se ljudje zatečejo celo k sprevrženi logiki ‘časti’ in žrtve posilstev ubijejo. Posilstvo zareže v tkivo, ki skupaj veže družine in skupnosti,« je jasna Susskindova. V Siriji in Iraku so postala posilstva tako razširjena, da je to celo pripomoglo k zmanjševanju stigme, zato se na srečo vse manj družin odreka žrtvam posilstva. Tako se je molk prekinil tudi v Bosni, Ruandi, »kjer je bilo posilstvo sistematično orožje genocida«, ter Demokratični republiki Kongo, »kjer ženske nosijo največje breme vojne, vendar se žal še vedno meni, da je nasilje v Afriki nekaj povsem normalnega«.

Agencija Združenih narodov za begunce (UNHCR), sklad Združenih narodov za prebivalstvo (UNFPA) in Komisija za begunke (WRC) izražajo zaskrbljenost nad velikim tveganjem begunk in migrantk na poti v Evropo. Vse tri organizacije so novembra lani izvedle skupno oceno tveganja za ženske in deklice na lokacijah v Grčiji ter Makedoniji. »Nekatere ženske so povedale, da so bile prisiljene v spolne odnose kot plačilo za dokumente in nadaljevanje poti. Nekatere ženske in deklice si tako zelo želijo nadaljevati pot, da spolnega nasilja ali nasilja na podlagi spola ne prijavijo in ne poiščejo zdravniške pomoči,« so opozorili, da jih je bilo veliko izpostavljenih oblikam spolnega nasilja tako v državah izvora, v prvi državi azila ali med potjo.

Ženska v Berlinu

Evropa je bila po koncu druge svetovne vojne podivjana celina, kakor jo v svoji knjigi opiše britanski zgodovinar Keith Lowe (Savage Continent, 2012), kar so na svoji koži občutile zlasti ženske. Samo v Nemčiji jih je bilo posiljenih dva milijona, kar je eden največjih zločinov nad ženskami v zgodovini. Posiljevali so zlasti vojaki sovjetske Rdeče armade, čemur je posvečena filmska in knjižna uspešnica Ženska v Berlinu (Eine Frau in Berlin, 1959/2003), ki jo je napisala anonimna žrtev. Vsi posiljevalci niso nosili rdeče zvezde, pač pa so se »poželenju, pijači in ropanju« radi prepuščali tudi ameriški, britanski in francoski vojaki. V knjigi Vzeti s silo (Taken By Force, 2007) ameriška profesorica J. Robertz Lilly ocenjuje, da so ameriški vojaki v Nemčiji izvedli 11.400 posilstev.

Legenda pravi, da se je jugoslovanski politik Milovan Đilas pritožil sovjetskemu voditelju Josifu Stalinu zaradi povojnega divjanja vojakov Rdeče armade, na kar mu je slednji menda zabrusil, »da bi moral razumeti vojaka, ki si po več tisoč prepešačenih kilometrih skozi kri, ogenj in smrt zaželi malo zabave z žensko ali si vzame kakšno malenkost«.

Ker je bila Nemčija prizorišče »največjega fenomena množičnih posilstev v zgodovini«, kakor se je izrazil britanski vojaški zgodovinar Antony Beevor, je še toliko bolj razum­ljivo, da so se Nemci na množično novoletno spolno nadlegovanje žensk, ki so ga zagrešili moški iz arabskih držav in severne Afrike – kar je v arabskem svetu znano pod imenom »taharrush gamea« – odzvali tako čustveno. »Številni, ki zdaj vstopajo v Evropo, so mladi moški iz severne Afrike in arabskih držav, ki niso znani po zglednem odnosu do žensk. Nikoli jih niso seznanili s konceptom, da so ženske enakovredne moškim in si ne zaslužijo groženj, zlorab in posiljevanja. Če si tega ne upamo izreči na glas, ker se bojimo, da bomo izpadli nečlovekoljubni do migrantov, si bomo na glavo nakopali številne težave,« je Lara Prendergast v tedniku The Spectator obsodila večdnevni molk, s katerim so se feministke odzvale na dogajanje v Kölnu. Na Danskem in Norveškem, kjer so resnici prvi pogledali v oči, so za migrante že organizirali obvezne ure spolne vzgoje.

Oktoberfest in prt za pogajalsko mizo

Ne bi škodilo, če bi lekcijam prisluhnili tudi kleni Nemci in drugi Evropejci. Če verjamemo ali ne, na Oktoberfestu, kjer pivo teče v potokih, vsako leto v povprečju prejmejo deset prijav posilstev, neprijavljenih pa jih je menda celo 200, sta leta 2011 v Süddeutsche Zeitungu opozorili nemški novinarki Karoline Beisel in Beate Wild. Pomenljiva je tudi raziskava iz leta 2004, ki navaja, da je spolno nasilje izkusilo kar 13 odstotkov Nemk. S tem nočemo relativizirati dogodkov v Kölnu, ampak poudariti, da se nasilje nad ženskami ne dojema kot nekaj normalnega samo v arabskem svetu in Afriki, ampak, resda manj, žal tudi v Evropi. Statistika kaže, da je bilo tako, še preden so prišli migranti.

»Ker delam v medijih, se sprašujem, zakaj je to, kar se dogaja ženskam in otrokom, vedno razumljeno kot ‘mehka tema’. Tako imenovane ‘mehke’ ali ‘roza’ zgodbe navadno ne pridejo na prve strani časopisov. Ali je to zato, ker medije vodijo moški, ki dajejo prednost moškim izkušnjam? Ali ‘mehke teme’ niso dovolj pomembne, ker ženske ne zasedajo pomembnih položajev v enakovrednih številkah kot moški? Ali nemara zato, ker ne sedijo za pogajalsko mizo, ko se pogajajo za mir v njihovih državah?« se sprašuje Wolfova.

»Ko govorimo o ženskah za pogajalsko mizo, jih moški vidijo kot prt,« je izjavila Hibak Osman, sirska aktivistka, ki se zavzema za vključitev žensk v mirovne pogovore o prihodnosti Sirije v Ženevi. »O prihodnosti Sirije ne bi smeli odločati samo tisti, ki nosijo orožje,« je bila jasna Osmanova. Za pogajalsko mizo v Ženevi še nismo videli ženske, kar bržkone pomeni, da še dolgo ne bo miru.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber