Medsebojni odnosi so zelo dobri, nikjer ni ovir, zato smo lahko namenili pozornost celemu spletu evropskih tem. Uspešno predsedovanje Slovenije Ovseju leta 2005 nam daje upanje, da bo tako uspešno, predvsem pa konstruktivno tudi njeno predsedovanje EU. Slovenijo v Rusiji obravnavamo kot partnerico, članico EU in Nata, ki je sposobna misliti s svojo glavo,« je po junijskem srečanju z delegacijo odbora za zunanjo politiko državnega zbora v Moskvi dejal predsednik odbora za zunanjo politiko dume Konstantin Kosačov....
Medsebojni odnosi so zelo dobri, nikjer ni ovir, zato smo lahko namenili pozornost celemu spletu evropskih tem. Uspešno predsedovanje Slovenije Ovseju leta 2005 nam daje upanje, da bo tako uspešno, predvsem pa konstruktivno tudi njeno predsedovanje EU. Slovenijo v Rusiji obravnavamo kot partnerico, članico EU in Nata, ki je sposobna misliti s svojo glavo,« je po junijskem srečanju z delegacijo odbora za zunanjo politiko državnega zbora v Moskvi dejal predsednik odbora za zunanjo politiko dume Konstantin Kosačov.
Kmalu po tej laskavi izjavi se je v naših medijih usul plaz očitkov na račun odpovedanega srečanja premiera Janeza Janše z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, ki je bilo na slovensko pobudo predvideno v okviru mednarodnega gospodarskega foruma v Sankt Peterburgu. Premier Janša ga je odpovedal v zadnjem hipu. Opozicija mu še zdaj očita, da za to ni imel pravih razlogov. »Menim, da je bila vaša odpoved srečanja netaktna in nediplomatska. Prepričana sem tudi, da je bila za našo državo škodljiva in da je udarec dobrim odnosom med državama,« je pred nedeljsko slovesnostjo pri ruski kapelici pod Vršičem v odprtem pismu predsedniku vlade zapisala poslanka gibanja Zares Majda Širca.
Konec romantike?
Rusija je priznala samostojno Slovenijo februarja 1992, maja istega leta sta državi navezali diplomatske stike, ti pa so tlakovali pot uspešnemu gospodarskemu sodelovanju. To je leta 2005 doseglo vrednost kar milijardo dolarjev, že leto pozneje je bilo slišati napovedi o kar dvakratnem povečanju menjave. Takšen optimizem je bil posledica obiska v Rusiji, na katerega je Janez Janša odpotoval s predstavniki kar 98 podjetij. Rusija je obljubila, da bo v treh letih vrnila 129 milijonov dolarjev klirinškega dolga, po vabilu ruskemu kapitalu k vlaganjem v Sloveniji, pa so potihnili še ostri očitki Moskve o zaprtosti našega trga, ki da je zaradi ruske velikodušnosti do naših podjetij toliko bolj nerazumljiva. Kmalu zatem sta se večkrat mudila pri nas vodilna človeka Lukoila in Gazproma Vagit Alekperov in Aleksej Miller; prvi zaradi načrtov o sodelovanju s Petrolom, drugi zaradi naložb v Nafto Lendava, slovesnosti ob ruski kapelici pod Vršičem pa se je ob okrogli 90. obletnici njenega nastanka udeležil najvišji ruski predstavnik doslej, predsednik sveta federacije Sergej Mironov.
Gledano zdaj, ko praznujemo 15. obletnico navezave diplomatskih odnosov, je bilanca bolj pičla. Slovenska industrija jekla je resda prešla v večinsko last ruske skupine Koks, načrti o sodelovanju med Petrolom in Lukoilom pa so, kot kaže, dokončno padli v vodo. Poleg tega se je slovesnosti ob ruski kapelici namesto zunanjega ministra Sergeja Lavrova, ki je svoj obisk odpovedal zaradi drugih obveznosti, udeležila »le« prva namestnica predsednika dume Ljubov Sliska.
Špekulacije, da je v ozadju zamera zaradi odpovedi srečanja premiera Janeza Janše s predsednikom Vladimirjem Putinom, niso potihnile, niti ko jih je v telefonskem pogovoru s slovenskim zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom zavrnil sam Lavrov. V nasprotju z viharjem v slovenskih medijih ruski časopisi odpovedi niso namenili niti vrstice. Še več, sploh je niso opazili in slovenskega premiera še danes navajajo kot enega od državnikov, ki so se foruma v Sankt Peterburgu udeležili.
Že res, da je Slovenija za Rusijo nedvomno delček zahodne hemisfere, ki bi jo radi pridobili na svojo stran, a še vedno samo palček, ki ga lahko brez večje škode spregleda. Tudi zato priložnosti za srečanje z najvišjimi ruskimi predstavniki, ne gre kar tako izpustiti. Sploh ne v času, ko se pripravljamo na predsedovanje Evropski uniji in bomo morali misliti ne le s svojo, temveč tudi z glavo vseh sedemindvajsetih članic.
Obsojeni na Rusijo
O tem, da bi Slovenija kot posrednica odločneje zaplesala po mednarodnem diplomatskem parketu in stopila ob bok državam, kakor sta Avstrija ali Švica, smo začeli sanjati takoj po osamosvojitvi. Zdaj je za nami že nekaj uspešnih preizkušenj, med njimi organizacija srečanja Bush-Putin, predsedovanje Ovseju in zasedanje sveta Nato-Rusija. Naključje je hotelo, da je bila večina mednarodnih srečanj na naših tleh tako ali drugače povezanih z Rusijo, ki smo ji med drugim ponujali usluge pri pripravi ekumenskega srečanja med patriarhom Ruske pravoslavne cerkve in papežem.
Predsedovanje Evropski uniji, ki se že dalj časa spopada s kroničnimi težavami glede poenotenja zunanjepolitičnih usmeritev, bo nedvomno precej večji zalogaj od vseh prejšnjih slovenskih mednarodnih podvigov in se utegne tudi zaradi Rusije kaj hitro sprevreči v nočno moro. Zaradi ameriškega protiraketnega ščita, afere Litvinenko in dejstva, da so nekatere članice nekdanjega vzhodnega bloka z Rusijo v nekakšnem akutnem sporu, bo v bližnji prihodnosti težko oblikovati enotno evropsko politiko do Rusije. Odnosi med Vzhodom in Zahodom namreč čedalje bolj spominjajo na hladno vojno
»Niti Portugalska niti Slovenija nista preveč zainteresirani za Rusijo oziroma diplomatska prizadevanja, s katerimi bi pospešili začetek pogajanj o novem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju z Rusijo. To bo mogoče šele v drugi polovici leta 2008, ko bo vodenje Evropske unije spet prevzela ena od velikih - Francija,« je prepričana Katrinka Barysch, glavna ekonomistka v Centru za evropske reforme.
Pogajanja o sporazumu so zastala zaradi poljskega veta, ki ga je največja nova članica EU vložila po ruski prepovedi uvoza poljskega mesa, in jih ni mogla oživiti niti »velika« Nemčija, kaj šele, da bi to uspelo »mali« Sloveniji. Zato bi bilo zanjo morebiti smotrneje, da se med predsedovanjem osredotoči na oblikovanje skupne evropske energetske politike, pri kateri gre za odnos medsebojne odvisnosti, ki daje tudi Bruslju v odnosih z Rusijo precej moči. Prav toliko kot je Evropa odvisna od ruske nafte in zemeljskega plina je namreč ruski proračun odvisen od evropskega trga.
Poleg vzpostavljanja enakopravnih odnosov, pri čemer bi Rusija v zameno za zagotovljen trg odprla vrata evropskim podjetjem k naložbam v svoj energetski sektor, se je treba ozirati tudi po alternativnih virih. Tukaj je Slovenija že naredila prvi korak in je kaspijsko regijo, proti kateri se Evropa ozira v želji, da bi zmanjšala strateško dvomljivo energetsko odvisnost od Rusije, postavila v središče lanske konference z naslovom Kaspijski obeti.
Slovenske dileme
Dejstvo je, da se bo Slovenija med predsedovanjem EU znašla pod pritiskom nekaterih vplivnih članic skupnosti, denimo Velike Britanije, ki je zaradi afere Litvinenko že pozvala vlade evropskih držav, naj v prihodnje zavračajo morebitne ruske zahteve po izročitvi njihovih državljanov. A kljub tako ostremu diplomatskemu jeziku so gospodarski odnosi med Veliko Britanijo in Rusijo še naprej odlični. Glavni razlog je velik obseg menjave med državama, ki ga želita obe ohraniti. Ta predpostavka pri Sloveniji ni tako trdna. Če namreč tudi po zaslugi izvoza v Rusijo nekatera naša podjetja, zlasti farmacevtska, telekomunikacijska in še nekatera, veliko prispevajo k slovenski gospodarski rasti, je za Rusijo to le kapljica v morje, ki bi jo ob morebitnem zaostrovanju z lahkoto nadomestila.
Poleg zunanjih dejavnikov se utegne postaviti nasproti interesom domačega gospodarstva tudi načelnost Slovenije, ki je komajda ušla iz okovov totalitarizma in je nezaupljiva do vsega, kar diši po še ne tako starih časih srpa in kladiva in se tudi zato ideološko raje opira na Zahod, denimo Združene države Amerike.
A celo tam so ruskega predsednika Vladimirja Putina nedavno gostili na nadvse prisrčnem »vrhu jastogov«, zato vprašanje, ali je slovenski premier Janša ravnal smotrno, ko se je preprosto odpovedal srečanju s Putinom, ni nikakršno iskanje dlake v jajcu. Ne nazadnje so se dobri državniki zapisali v zgodovino predvsem s tem, da so tudi med viharji spretno krmarili med Scilo in Karibdo. Prav to bo nedvomno najtežja naloga naše vlade v letu 2008.