Moskva – Devetdesetletnico poboja Romanovih so v Moskvi praznovali z razstavo v katedrali Kristusa Odrešenika, na kateri so predstavili dosežke najmlajšega ruskega voditelja, carja Nikolaja II. Ob okrogli obletnici se večdnevne slovesnosti vrstijo tudi v Jekaterinburgu na Uralu, tam so namreč 17. julija 1918 boljševiki pobili carsko družino. Udeležuje se jih tudi samooklicana zakonita naslednica carske dinastije Marija Vladimirovna, katere odvetniki so na sodišču spet vložili pritožbo na odločitev, da Romanovi niso bili žrtev politične represije. Rusija se izogiba dokončni rehabilitaciji zadnje dinastije modre krvi, saj bi to odprlo pot za visoke odškodninske tožbe.
Od naše dopisnice
»Za boljševike je bil šibek voditelj, ki je prelil veliko krvi. Po padcu komunizma je postal mučenik,« je o spremenjenem pogledu na zgodovino povedala Ljudmila Gusarova, avtorica razstave Cesarska krona, ki je na ogled v osrednji moskovski katedrali Kristusa Odrešenika. Izpostavlja predvsem dosežke Nikolaja II., od gospodarskega razcveta, rasti prebivalstva za kar 50 milijonov, gradnje največje železnice na svetu, do odpiranja javnih knjižnic in njegove skrbi za zdravje, zaradi katere je po vsej Rusiji odpiral čajnice.
»Rusija je država z edinstveno zgodovino. Interpretacija je odvisna od tega, kdo je na oblasti,« je prepričan direktor državnih arhivov Sergej Mironenko. Sedanji položaj je Nikolaju II. naklonjen. Ruski predsednik Dmitrij Medvedjev, ki je postal drugi najmlajši ruski voditelj po njem, je menda njegov goreč občudovalec. Morda so zato carsko Rusijo na razstavi primerjali z današnjo Rusijo. »Za Ruse je zavedanje, da izhajajo iz carstva, izjemno pomembno,« je vse skupaj s ščepcem patriotizma začinil zgodovinar Pjotr Multatuli.
Podobe izjave je slišati iz Jekaterinburga, kjer so se začele večdnevne spominske slovesnosti. »Če so bili v sovjetskih časih nekateri ponosni, da so carja ubili v Jekaterinburgu, je zdaj ravno nasprotno. Ljudem je jasno, da je bila to tragedija,« pravi jekaterinburški nadškof. Glavno vlogo pri pripravi slovesnosti je imela Ruska pravoslavna cerkev, ki je carsko družino leta 2000 kanonizirala v mučenike. Prav med pravoslavnimi duhovniki je največ monarhistov, ki svojega prepričanja raje ne obešajo na veliki zvon. V Jekaterinburg je pripotovala velika grofica Marija Vladimirovna, ki se na ruskih sodiščih trudi dokazati, da so bili Romanovi žrtev politične represije. »Zavračanje rehabilitacije dokazuje, da hočejo nekateri v državi obdržati najslabše, komunistične elemente,« je komentiral njen pravni zastopnik Aleksander Zakatov.
Vladimirovna še zdaj ne priznava, da posmrtni ostanki, ki so jih leta 1991 pokopali v Sankt Peterburgu, res pripadajo carski družini: Nikolaju II., njegovi ženi in trem otrokom. Temu pa verjame druga veja dinastije, katere najvidnejši predstavnik je Dmitrij Romanov, prapravnuk carja Nikolaja II. Vladimirovna prav tako ne priznava, da lani odkriti posmrtni ostanki pripadajo preostalim petim Nikolajevim otrokom – s čimer je padel mit, da je najmlajša Anastazija preživela pokol, ki je bil navdih za številne filme.
Po raziskavi Fundacije za javno mnenje kar 40 odstotkov Rusov ocenjuje boljševistično revolucijo kot pozitivno, le devet odstotkov jo je označilo za nacionalno katastrofo. Prav tako so Rusi še vedno bolj kot carju naklonjeni komunističnim voditeljem, kot sta bila Vladimir Ilič Lenin in Josip Visarionovič Stalin. Ta celo vodi v spletni raziskavi državne televizije Rossija, v kateri izbirajo največje Ruse vseh časov. Začasen rezultat so številni ruski mediji že označili za nacionalno sramoto.