Moskva - Timofej V. Bordačev je predstavnik prve generacije Rusov, ki so se šolali v tujini. Pohvali se, da je prvi Rus, ki je znanje nabiral na College of Europe v belgijskem Brugesu. Po vrnitvi v domovino z zaposlitvijo ni imel težav, saj trenutno predava na prestižni moskovski visoki šoli za ekonomijo, vodi Center za evropske in mednarodne študije in sourednikuje revijo Rusija v globalnih zadevah. Glede prihodnjih odnosov med Rusijo in Evropsko unijo je velik optimist, saj verjame, da bo prihodnost pripeljala celo do skupnih rusko-evropskih ustanov. Pred vrhom EU-Rusija v Hanti Mansijsku je za Delo spregovoril o izzivih evropsko-ruskega partnerstva, ki ga po njegovem bremeni predvsem medsebojno nezaupanje.
Od naše dopisnice
Trdite, da je nezaupanje tolikšno, da je treba misliti ambiciozno. Samo dogovor velikih razsežnosti lahko stvari premakne z mrtve točke. Kaj konkretno mislite s to tezo?
Moja glavna ideja je, da je za dobre odnose med EU in Rusijo pomembno predvsem medsebojno zaupanje, ki se lahko vzpostavi samo na podlagi transparentnih in skupnih pravil. To ne bo mogoče, dokler se obe strani ne bosta pripravljeni odpovedati delu suverenih pravic. Največji problem, ki ga ima Rusija z Evropsko unijo je, da se mora pravzaprav ukvarjati s 27 državami, ki imajo svojo lastno politiko.
Pravite, da je to problem, ki ga ima Rusija z EU, zdi pa se, da je Rusija zelo zainteresirana, da se z vsako državo pogaja enostransko?
Trenutno seveda da, strateško pa temu ni tako. Še vedno še bomo morali pogajati o novem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med EU in Rusijo. Za nas je problematično, da evropska komisija, ki ima mandat za pogajanja, nima kompetenc na najbolj zanimivih področjih, kot so tuje investicije in energetska politika. To je v pristojnosti posameznih držav. V praksi to pomeni, da nam evropska komisija ne more dati nobenih zagotovil. Zagotovila nam lahko dajo le Francija, Nemčija, Slovenija… Bruselj tukaj nima nič, vendar se moramo z njim pogajati o novem sporazumu. Vprašanje je, kaj lahko storimo?
Že samo primer plinovoda Južni tok kaže, da Rusija izjemno spretno izkorišča pomanjkanje enotne evropske politike?
V mednarodni politiki je izkoriščanje slabosti drugih nekaj povsem naravnega. Rusija ni članica EU, od nje ne dobiva neke večje pomoči ali plačil…
Vendar pa takšne poteze brez dvoma krepijo medsebojno nezaupanje?
Vsekakor, ampak takšen je na žalost začarani krog politike. Iskreno sem prepričan, da države članice evropski komisiji niso pripravljene podeliti pristojnosti na energetskem področju. Če bi to želele, bi to nedvomno storile po plinskem sporu med Rusijo in Ukrajino januarja 2006, ko je energetska varnost postala izjemno pomembno vprašanje. Do tega jih ni pripravila niti nova ruska energetska politika, ko sta nafta in plin postala mehanizem zunanje politike.
Torej priznavate, da je energetika postala orožje ruske zunanje politike?
To je popolnoma naravno, saj Rusija v mednarodni politiki nima veliko vzvodov. Eno je jedrsko orožje, drugo pa je energetika. Si želite, da bi uporabili jedrsko orožje? Naši vzvodi so zelo omejeni, nimamo veliko zaveznikov. Kar počnemo, je popolnoma naravno. Evropsko-ruski odnosi trpijo zaradi pomanjkanja enotne evropske politike. Če bi glede odnosov z EU svetoval ruskim oblastem, bi jim rekel, naj se pogajajo z vsako članico posebej, EU pa dajo vedeti, da se z njo ne bodo pogajali, dokler ne bo notranjega soglasja. Evropski komisiji naj najprej dajo ustrezna pooblastila, šele nato se bomo z njo pogajali.
Ali trdite, da so v tem trenutku pogajanja o novem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med EU in Rusijo popolnoma nesmiselna?
Če je edino, kar nas pri tem zanima energetika, potem je to vsekakor brez smisla. Sam menim, da temu ni tako. Verjamem, da imata EU in Rusija ogromno skupnih interesov na področju kulture, izobraževanja, trgovine, poleg tega pa tudi skupno odgovornost do mednarodne varnosti. To so razlogi, zaradi katerih se je treba pogajati. Bojim pa se, da Unijo zanima zgolj energetika.
Pogajanja o novem sporazumu bodo verjetno dolgotrajna?
Po mojem mnenju najmanj dve leti. Stališča Rusije in EU se namreč popolnoma razlikujejo. Rusija želi kratek splošni sporazum, nato pa vrsto sporazumov o posameznih sektorjih, kot so transport, vesoljska tehnologija, izobraževanje, letalstvo, železnice, pomorstvo, če bomo imeli na strani EU kompetentnega pogajalca, pa tudi energetika. Evropska unija želi dolg dokument, ki bi obsegal vse od politike do različnih gospodarskih panog. Ker Bruselj na številnih področjih nima kompetenc, tak dokument ni ustrezna rešitev. Menim, da bo v primeru večjega števila sektorskih sporazumov evropska komisiji lažje dobila pooblastila za uresničevanje določenega sodelovanja. Evropska unija tega noče, saj je v njenem interesu povezovanje politike in gospodarstva, brezvizumskega režima in energetike…
Ali so za to kakor koli krive nove članice Evropske unije, ki so do Rusije nezaupljive zaradi zgodovinskih zamer?
Nisem eden tistih, ki bi krivdo valil na nove članice. Jasno je, da imajo glavno besedo pri tem bolj izkušene članice, ki igrajo več vlog. Že zaradi obsega njihovega gospodarstva tam deluje ogromno interesnih skupin. Zaradi tega so Francija, Nemčija in Velika Britanija že same po sebi bolj vplivne kot vse nove članice skupaj.
Zaradi irskega ne lizbonski pogodbi so okoliščine verjetno še bolj nenaklonjene pogajanjem?
Vsekakor. Lizbonska pogodba je prva evropska pogodba, ki daje evropski komisiji pooblastila pri tujih investicijah, zato to pogodbo potrebujemo. Dokler evropska komisija ne bo imela pooblastil za pogajanja o tujih investicijah, v Rusiji ne moremo Evropske unije jemati resno.
Zakaj torej pogajanja zdaj, če tako ali tako nimajo smisla?
Zaradi težavnih odnosov, ki jih ima Rusija z ZDA, v zadnjem letu pa tudi s samo EU, želi Moskva s temi pogajanji obnoviti duh formalnega sodelovanja in prijateljstva. Rusija hoče potrditi, da je evropsko-rusko partnerstvo najbolj stabilno. Interes Bruslja, oziroma evropske komisije se skriva drugje. Želi potrditev, da je močna ustanova, ki se je sposobna pogajati z Rusijo. Potem so tu še vodilne članice EU, ki hočejo nova pogajanja predvsem zaradi lastnih interesov. V kalni vodi je veliko laže ribariti. Ko se bodo pogajanja začela, se bo voda neprestano mešala, postajala bo vedno bolj kalna in takrat bodo veliko lažje ribarili kot pa v mirnih vodah.
Pravite tudi, da želijo nekateri zgodovinski zavezniki razbiti evropsko-rusko partnerstvo. Kdo in na kakšen način?
ZDA so odločno proti kakršnem koli partnerstvu med EU in Rusijo, saj bi ta pomenila konec ameriške nadvlade v Evraziji. Partnerstvo poskušajo spodkopati tudi s članstvom Ukrajine in Gruzije v Natu. Naši francoski in nemški prijatelji se tega zavedajo, zato temu ostro nasprotujejo. Američani bodo za razbijanje evropsko-ruskega partnerstva storili, kar je v njihovi moči. Tukaj se moram na žalost dotakniti novih članic EU, med katerimi so nekatere tesne ameriške zaveznice. Za razbitje partnerstva je zaintersirana tudi Kitajska, ki v Moskvi intenzivno lobira.
Ste zagovornik skupnih evropsko-ruskih ustanov. Kakšne ustanove imate v mislih in ali se vam zdi to v tem trenutku realistično?
Zaenkrat še ne, sicer pa v to verjamem. Prepričan sem, da je resničen skupen gospodarski prostor mogoč le, če bomo imeli skupne institucije, ki bodo to regulirale. Sem zelo konzervativen. Ne verjamem, da lahko ljudje skupaj uspešno živijo in ustvarjajo, ne da bi se prej poročili. Podobno konzervativen sem tudi glede sodelovanja med EU in Rusijo.
Je lahko novi sporazum o partnerstvu in sodelovanju med EU in Rusijo prvi korak k takšnemu zakonu?
Odvisno od storjenega v prihodnjih dveh do treh letih. Zaenkrat se stališča med EU in Rusijo zelo razlikujejo.
Pogajanja se bodo verjetno začela še med slovenskim predsedovanjem. Bi bil to za Slovenijo po vaše dosežek?
Vsekakor. Začel se bo resen pogajalski proces z ogromno državo, ki je jedrska velesila ter članica VS OZN in G-8. To je velik dosežek za nacionalno diplomacijo. Še posebej za državo, ki prva od novih članic predseduje Evropski uniji.