»Projekt Južni tok ne tekmuje z Nabuccom,« je predsednik uprave Gazproma Aleksej Miller pred dnevi zatrdil na Sardiniji. »Južni tok bo v Evropo pripeljal dodatne zaloge plina in ga ne razumemo kot konkurenčni projekt Nabuccu,« je evropski komisar za energetiko Andris Piebalgs isti čas zatrjeval med obiskom v Bukarešti. Za spravljivimi besedami se bije prava plinska vojna. Tako Rusija kot Evropska unija sta nedavno okrepili promoviranje vsaka svojega plinskega projekta, ki naj bi v Evropo prepeljal plin iz Kaspijskega bazena....
»Projekt Južni tok ne tekmuje z Nabuccom,« je predsednik uprave Gazproma Aleksej Miller pred dnevi zatrdil na Sardiniji. »Južni tok bo v Evropo pripeljal dodatne zaloge plina in ga ne razumemo kot konkurenčni projekt Nabuccu,« je evropski komisar za energetiko Andris Piebalgs isti čas zatrjeval med obiskom v Bukarešti.
Za spravljivimi besedami se bije prava plinska vojna. Tako Rusija kot Evropska unija sta nedavno okrepili promoviranje vsaka svojega plinskega projekta, ki naj bi v Evropo prepeljal plin iz Kaspijskega bazena.
Rusija je prvo bitko dobila. Sporazume o gradnji Južnega toka je že sklenila z Bolgarijo, Grčijo, Srbijo, Madžarsko in Italijo, že v kratkem pa naj bi dogovor podpisala tudi s Slovenijo. V prednosti je tudi zato, ker ima v nasprotju z Evropo dovolj plinskih zalog, ki bodo v nove plinske žile vdihnile življenje.
Evropa ji je ves čas za petami in po besedah Andrisa Piebalgsa bo v najkrajšem času s Turčijo sklenila tranzitni dogovor: »Ključni dogovor o Nabuccu bomo podpisali konec junija ali v začetku julija.«
Evropa je s pomočjo ameriških partnerjev ofenzivo odprla tudi v Srednji Aziji in si tam prizadeva za sklenitev dolgoročnih plinskih pogodb, da Nabucco ne bi bil več samo projekt na papirju. V Turkmenistanu, ki sodi med države z največjimi zalogami plina, se je tako pred dnevi mudila visoka predstavnica ameriškega ministrstva za energetiko Merryl Burpoe, ki ni skrivala svojih kart. »ZDA so zelo zainteresirane za diverzifikacijo nabavnih poti, seveda v Evropo, ki ima velike plinske potrebe,« je izjavila.
Tako Nabucco kot Južni tok sta projekta, ki se bosta resda izognila problematični tranzitni državi Ukrajini. Ta teden je v zadnjem trenutku Gazpromu resda poplačala majski plinski dolg, a ker je to država na robu bankrota, ni jasno, kako dolgo bo še mogla poravnavati svoje obveznosti, zato spori, kakršnemu smo bili priča v začetku tega leta, v prihodnje niso izključeni.
Tako pri Nabuccu kot Južnem toku gre samo za diverzifikacijo nabavnih poti, ne pa tudi dobaviteljev, zato imata številne kritike. Ti so prepričani, da bi bilo precej bolj smiselno in ceneje rešiti probleme z Ukrajino, kot pa graditi alternativna plinovoda.
»Treba je pozabiti tako na Nabucca kot Južni tok, a to je v tej srditi politični tekmi postalo skorajda nemogoče. To je bitka papirnatih tigrov in mislim, da na koncu ne bo niti Južnega toka niti Nabucca. Gre le za to, da Moskva izsiljuje Evropo z Južnim tokom, Bruselj pa Rusijo z Nabuccom,« je dejal generalni direktor ruskega sklada za energetsko varnost Konstantin Simonov. »Če si res želimo novega plinovoda, potem bi bilo bolje, da bi zgradili samo enega; dva nikakor nista potrebna. Morda bi bil pravi odgovor Južni Nabucco,« je dodal hudomušno.
Šalo na stran: tako za Rusijo kakor za Evropsko unijo bi bilo bolje, če bi v energetskih odnosih namesto tekmovanja izbrali sodelovanje. Navsezadnje sta medsebojno odvisni. Kolikor je Evropa odvisna od ruske nafte in zemeljskega plina, toliko je ruski proračun odvisen od evropskega trga. Vsaj dokler Rusija ne bo uresničila grožnje o povečanju proizvodnje utekočinjenega zemeljskega plina – transportirati ga je mogoče brez plinovodov – in ga prodajala v Azijo in Srednjo Ameriko. Tako je Evropi nedavno zagrozil namestnik predsednika upravnega odbora Gazproma Aleksandr Medvedjev, ki je na EU pritisnil z zahtevo, da Južnemu toku podeli status prednostnega evropskega projekta. Le malo verjetno je, da se bo to kdaj zgodilo, a samo to bil resen dokaz, da ruski projekt za Bruselj res ni tekmec Nabuccu.