Moskva – Sedmega avgusta 2008 je gruzijska vojska s topniškim obstreljevanjem pozno zvečer začela napad na separatistično pokrajino Južno Osetijo, na kar je Rusija odgovorila z napotitvijo vojaških enot v uporno enklavo. Pet let po petdnevni rusko-gruzijski vojni, v kateri so triumfirale ruske enote, sosedi še nista obnovili diplomatskih odnosov, ki sta jih pretrgali med vojno vihro.
Polona Frelih, dopisnica
»Proti meji z Južno Osetijo se pomika večkilometrska kolona gruzijskih tankov, tovornjakov in druge vojaške tehnike,« smo pred petimi leti z gruzijskega mejnega prehoda Ergneti kot prvi na svetu poročali o gruzijski ofenzivi na južnoosetijsko glavno mesto Chinvali. Naslednjega jutra, ob odprtju olimpijskih iger v Pekingu, so proti Chinvaliju iz ruske republike Severne Osetije že hrumeli tudi ruski tanki.
Kdo je začel vojno?
Odločitev o ruskem posredovanju je sprejel takratni predsednik (danes pa premier Ruske federacije) Dmitrij Medvedjev, ki je v intervjuju ob peti obletnici vojne poudaril, »da je poslal vojsko v Južno Osetijo, da bi branila ruske državljane in pripadnike mirovnih enot«. Dodal je, da tedanjih dogodkov ne gre opisovati kot »rusko-gruzijsko vojno«, ampak da je bil to »gruzijsko-osetijski konflikt«, v katerem je bila Rusija prisiljena posredovati, »saj je lahko gruzijske enote le tako prisilila, da so prenehale iztrebljati ljudi«.
Krivdo za začetek vojne je pripisal gruzijski strani, v čemer mu pritrjujejo številne neodvisne mednarodne preiskovalne komisije. Do takšne ugotovitve so prišli tudi avtorji evropskega poročila, ki ga je ugledna švicarska diplomatka Heidi Tagliavini pripravila skupaj s 30 evropskimi vojaškimi, pravnimi in zgodovinskimi strokovnjaki. V njem so ugotovili, da se je vojna začela z gruzijsko ofenzivo na južnoosetijsko prestolnico Chinvali, ki je bila v nasprotju z mednarodnim pravom.
Za izbruh sovražnosti je po Medvedjevih navedbah v celoti odgovoren gruzijski predsednik Mihail Sakašvili, ki je po porazu svoje stranke Združeno narodno gibanje na lanskih parlamentarnih volitvah ostal brez kakršne koli politične moči. Ruski premier ga je v intervjuju označil za »vojnega zločinca«, ki da bi mu morali soditi zaradi prizadejanega gorja. »Končno besedo bo rekla zgodovina, gruzijski narod pa je že povedal svoje, ko je Sakašvilijeva stranka doživela volilni poraz,« je pribil Medvedjev. Sakašvili bo svoj drugi predsedniški mandat končal oktobra, za tretjega pa se skladno z gruzijsko ustavo ne more potegovati.
Tudi v Tbilisiju so že ustanovili posebno komisijo, ki proučuje okoliščine petdnevnega konflikta, in novi gruzijski premier Bidzina Ivanišvili ne izključuje možnosti, da bodo na zagovor poklicali tudi odhajajočega predsednika. V preteklosti je Sakašvilija že večkrat javno obtožil, da so prav njegove nepremišljene poteze »pripeljale do okupacije Južne Osetije in Abhazije«. Ivanišvili, čigar stranka Gruzijske sanje je na lanskih volitvah postala vodilna politična sila v državi, je v intervjuju na predvečer obletnice vojne poudaril, da sodni proces proti predsedniku ni v njegovi pristojnosti, ampak v pristojnosti sodišč. »V Gruziji ne izvajamo selektivne pravice, ampak pravico obnavljamo,« je zanikal obtožbe zahoda o sodnem pregonu političnih nasprotnikov. Po zmagoslavju Gruzijskih sanj so namreč aretirali že dvanajst članov nekdanje Sakašvilijeve vlade.
Premikanje meje
Rusija je takoj po vojni priznala neodvisnost Južne Osetije in Abhazije, ki sta postali njena protektorata, v katerih je nameščenih ogromno ruskih vojakov. Ti gruzijsko stran vznemirjajo s premikanjem meje vse globlje na gruzijsko ozemlje. »Počutim se, kakor da bi živel v zaporu,« je za AFP povedal prebivalec obmejne vasi Gugutiandkari Amiran Gugutišvili, ki so ga z bodečo žico odrezali od lastnega sadovnjaka, njegove sokrajane od pokopališča, kjer so pokopani njihovi sorodniki, vse skupaj pa od njihovih osetijskih sosedov, s katerimi so več generacij živeli v popolni harmoniji.
»S to vojno nismo pridobili ničesar, prinesla je samo še več trpljenja,« priznava gruzijski minister za reintegracijo Pata Zakareišbili. Po uradnih ocenah so v vojni porušili za milijardo dolarjev infrastrukture, Evropska unija in Združene države Amerike pa so za povojno obnovo namenile 4,5 milijarde dolarjev. Zadnje čase se je začela tudi obnovitev rusko-gruzijskega gospodarskega sodelovanja, kar je predvsem zasluga gruzijskega premiera Ivanišvilija, najbogatejšega Gruzijca, ki je obogatel prav v Rusiji in je normalizacijo odnosov z veliko sosedo postavil za zunanjepolitično prednostno nalogo svoje vlade. Rusija je tako že ukinila leta 2006 uvedeno prepoved uvoza gruzijskih vin in prepoved uvoza v Rusiji izjemno cenjene gruzijske mineralne vode Borjomi.
Južna Osetija in Abhazija ostajata trn v peti
Medvedjev podpira pragmatičnost nove gruzijske vlade, zaradi katere je glede prihodnjih odnosov med državama optimistično razpoložen. »Konflikt leta 2008 seveda ni prispeval k medsebojnemu spoštovanju, vendar bi rad poudaril, da ni bil rezultat spora med Gruzijci in Rusi, ampak kriminalnega dejanja tedanjega gruzijskega vodstva.«
Na vprašanje, ali obstaja možnost, da bi Rusija priznala ozemeljsko celovitost Gruzije, če bi se Južna Osetija in Abhazija odločili za vrnitev pod njeno okrilje, je odvrnil, da je »vse odvisno od želje ljudi in politične volje«. Prav status separatističnih pokrajin ostaja glavno nerešeno vprašanje in v Tbilisiju vztrajajo, da so pripravljeni obnoviti diplomatske odnose z Moskvo samo v primeru, da ta prekliče odločitev o priznanju njune samostojnosti. »Z Rusijo smo znova navezali trgovinske stike, neomajni pa ostajamo glede vrnitve Abhazije in Južne Osetije [pod gruzijsko okrilje],« je v Ivanišvili poudaril tudi v nedavni kolumni za Wall Street Journal.
Gruzijski premier, ki se namerava po oktobrskih predsedniških volitvah umakniti iz politike in se posvetiti gradnji civilne družbe, je na predvečer obletnice vojne nagovoril Ruse kar v njihovem jeziku. »Odnose bomo obnovili. V to bom vložil vse svoje napore,« je dejal v tekoči ruščini, še pred tem pa v maternem jeziku poudaril, da »v Rusiji vlada nostalgija za Gruzijo in obratno«.