Moskva – Nekdanjo ukrajinsko premierko Julijo Timošenko so sredi tedna pod nadzorom nemškega zdravnika iz zapora premestili v bolnišnico, kjer se zdravi zaradi bolečin v hrbtenici. Opustila je gladovno stavko, ki jo je začela po domnevnem nasilju zaporniških paznikov.
Timošenkova je bila obsojena na sedemletno zaporno kazen zaradi zlorabe položaja pri podpisu plinske pogodbe z Rusijo, kar je postavilo na glavo odnose med Evropsko unijo in Ukrajino. Za doslej najostrejšo oceno političnih razmer v Ukrajini je poskrbela nemška kanclerka Angela Merkel. Največjo evropsko državo, ki jo od leta 2010 vodi proruski predsednik Viktor Janukovič, večni tekmec in ostri nasprotnik Timošenkove, je označila za diktaturo, primerljivo z Belorusijo. »Danes v Nemčiji in Evropski uniji živimo v miru in svobodi. Na žalost v vsej Evropi ni tako, saj Ukrajinci in Belorusi še vedno trpijo pod diktaturo in represijo,« je v bundestagu spomnila na dolžnost Evrope, da si prizadeva za demokracijo in spoštovanje človekovih pravic. Uradni Kijev se ni odzval na ponižanja, ki si v zadnjih dneh sledijo kakor po tekočem traku.
Za enega je poskrbel predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy, ki je ukrajinskemu premieru Mikoli Azarevu jasno in glasno dal vedeti, da ni zaželen na srečanju sveta za sodelovanje med Evropsko unijo in Ukrajino: »Ko je napovedal, da bo prišel v Bruselj, smo mu rekli: ‘Ostani doma!’ Gre za jasen signal, da se mora Ukrajina spremeniti. Leta 2004 je bila zgled demokracije in čas je, da to znova postane. Način ravnanja z nekdanjo premierko Julijo Timošenko je povsem nesprejemljiv, to smo jasno in glasno povedali tudi predsedniku Janukoviču.« Da je evropska zunanja politika glede Ukrajine precej neenotna, je dokazala visoka predstavnica Evropske unije za skupno zunanjo in varnostno politiko Catherine Ashton, ki je po svoji tiskovni predstavnici Maji Kocjančič sporočila, da bo srečanje v Bruslju potekalo 15. maja in da na čelu delegacije pričakujejo prav Azarova.
Zaradi Timošenkove je že padlo v vodo vrhunsko zasedanje predsednikov srednjeevropskih držav, ki bi moralo ta teden potekati v Jalti na ukrajinskem polotoku Krimu. »Ker številni evropski predsedniki na srečanju ne morejo sodelovati, smo se odločili, da vrh prestavimo na poznejši datum,« je pojasnil tiskovni predstavnik ukrajinskega zunanjega ministrstva Aleksander Dikusarov. Za bojkot srečanja so se odločili predsedniki Slovenije, Bolgarije, Hrvaške Nemčije, Estonije, Latvije, Češke, Avstrije in Italije.
Predsednik evropskega sveta Rompuy, evropske komisije José Manuel Barroso ter avstrijska in belgijska vlada so že dali vedeti, da bodo bojkotirali tudi evropsko prvenstvo v nogometu, ki se čez mesec dni začenja na Poljskem in v Ukrajini. Če se primer Timošenkove ne bo začel razpletati v pozitivno smer, v Kijev ne bo odpotovala niti Merklova.
Bo sledil bojkot olimpijskih iger v Sočiju?
»Priskrbeli smo denar, zgradili smo stadione, letališča, mostove, ceste, prehode, renovirali smo bolnišnice, zdaj pa nam pravijo, da bodo bojkotirali Euro 2012. Ali je to normalno? Kako naj se ob tem počutimo? Koga hočejo s tem ponižati? Vso državo in vse prebivalce Ukrajine,« je Azarov pospremil napoved o bojkotu.
Sogostiteljica Poljska, ki poskuša najti srednjo pot med nasprotovanjem bojkotu in kritikam na račun ravnanja s Timošenkovo, opozarja pred še večjo odvisnostjo Ukrajine od Rusije in nadaljnjo demoralizacijo Ukrajincev in se sprašuje, ali bo omenjeni športni precedens obveljal tudi v primeri Rusije, ki bo leta 2014 gostila zimske olimpijske igre v Sočiju, leta 2018 pa še svetovno nogometno prvenstvo.
»Bojkot Ukrajine odpira širše vprašanje o tem, ali bi morali mednarodni športni dogodki potekati samo v demokratičnih državah. Če bo sprejeta takšna odločitev, bomo izgubili pomemben element v mednarodnih odnosih,« opozarja Marcin Zaborowski, direktor Poljskega inštituta za mednarodne odnose. Po njegovem mnenju so ugledni športni dogodki, denimo nogometne tekme med zagrizenimi sovražniki, kakršna sta Turčija in Armenija ali Združene države Amerike in Iran, večkrat pripomogli k lajšanju napetosti, saj so politikom, športnikom in navijačem omogočili komunikacijo v nepolitičnem prostoru. Dodaja, da je mednarodni šport za prebivalce represivnih režimov nekakšen moralni ventil, kar je še najbolj prišlo do izraza med hladno vojno, ko so bile olimpijske igre in drugi mednarodni športni dogodki za Vzhodnoevropejce edini možnost pobega iz temnega vsakdanjika.
Da bojkot ni prava pot, je prepričan tudi Bill Mallon, soustanovitelj Mednarodne organizacije za olimpijske zgodovinarje, ki svojo tezo utemeljuje z bojkotom olimpijskih iger v Moskvi leta 1980. Zanj je zaslužen predvsem nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter, ki je pozival k bojkotu zaradi sovjetske invazije na Afganistan: »Američani niso tekmovali, vendar to ni spremenilo ničesar. Sovjetska vojska je ne glede na to ostala v Afganistanu.«