Zadnje vrhunsko zasedanje med Evropsko unijo in Rusijo je bilo v Jekaterinburgu na Uralu, ki je veljal za naravno mejo med Evropo in Azijo. »Nekateri to zgodovinsko mesto imenujejo tudi okno v Azijo,« je v sklepnem govoru poudaril predsednik evropske komisije José Manuel Barroso. Je Rusija v Evropi ali v Aziji? Dolžina vladavine ruskega predsednika Vladimirja Putina in njegove avtoritarne tendence so gotovo bliže azijskemu modelu. Predvsem zadnji Putinov predsedniški mandat je prinesel odmik od zahodnega liberalizma, saj represivne zakone sprejemajo kot po tekočem traku: proti gejevski propagandi, kleveti, cenzuri na spletu, opozicijskim demonstracijam, ostrim kritikom režima pa so prestrigli peruti s sodnimi procesi....
Zadnje vrhunsko zasedanje med Evropsko unijo in Rusijo je bilo v Jekaterinburgu na Uralu, ki je veljal za naravno mejo med Evropo in Azijo. »Nekateri to zgodovinsko mesto imenujejo tudi okno v Azijo,« je v sklepnem govoru poudaril predsednik evropske komisije José Manuel Barroso.
Je Rusija v Evropi ali v Aziji? Dolžina vladavine ruskega predsednika Vladimirja Putina in njegove avtoritarne tendence so gotovo bliže azijskemu modelu. Predvsem zadnji Putinov predsedniški mandat je prinesel odmik od zahodnega liberalizma, saj represivne zakone sprejemajo kot po tekočem traku: proti gejevski propagandi, kleveti, cenzuri na spletu, opozicijskim demonstracijam, ostrim kritikom režima pa so prestrigli peruti s sodnimi procesi. Zadnji odmevni primer je ekonomist Sergej Gurijev, rektor prestižne moskovske Visoke šole ekonomike, ki je pobegnil v Francijo.
»Temeljne človekove pravice so pomembna, čeprav težka dimenzija našega partnerstva,« je poudaril predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy, čemur na podobnih srečanjih v zadnjih letih nismo bili priča. Bruseljska birokracija je upoštevala nenapisano pravilo, da Rusije ne gre vznemirjati s kritiko človekovih pravic. V ozadju je bila želja po ohranitvi nemotenega gospodarskega sodelovanja z njeno tretjo najpomembnejšo gospodarsko partnerico po Združenih državah Amerike in Kitajski. Podobno so do pred kratkim ravnale Združene države Amerike in državni sekretar John Kerry je bil po dolgem premoru prvi ameriški predstavnik, ki se je v Moskvi srečal s predstavniki ruskih človekoljubnih organizacij.
Evropska unija je zaostrila tudi svoj odnos do ruskega kapitala, kar je dokazala epizoda s Ciprom, zanko pa je začela stiskati tudi okoli ruskega plinskega monopolista Gazproma, ki pokrije kar tretjino vseh evropskih plinskih potreb in proti kateremu so septembra sprožili preiskavo zaradi njegove cenovne politike. Glavni kamen spotike v evropsko-ruskih ter evropsko-ameriških odnosih ostaja kriza v Siriji.
Zaradi omenjenih nesoglasij v Jekaterinburgu niso podpisali sporazuma, ki bi brezvizumski vstop v schengensko območje omogočil 15.000 predstavnikom ruske elite z biometričnimi službenimi potnimi listi. Skupina evropskih poslancev celo zahteva, naj Evropa po zgledu Združenih držav Amerike sprejme sankcije proti domnevnim ruskim kršiteljem človekovih pravic. Gre za razvpiti seznam Sergeja Magnitskega, ki je v zaporu umrl v sumljivih okoliščinah.
Bodo evropski birokrati po letih brezplodnega govoričenja o človekovih pravicah vendarle dokazali, da mislijo resno? Če se bo to zgodilo, jim v Kremlju zagotovo ne bodo ostali dolžni. V tem primeru bo vsaj jasno, kako evropska je pravzaprav Evropska unija in koliko Evrope je pripravljena sprejeti Rusija.
Navadni Rusi so na demonstracijah že dokazali, da hočejo več liberalizma, zato bi morala Evropska unija vizumske postopke olajšati predvsem zanje. Rusko nomenklaturo je treba pustiti na čakanju, saj bi odprta vrata v Evropo razumela kot bianco menico za sporno ravnanje.