Logo

V sili hudič še muhe žre

Slovenski premier Janez Janša je na srečanje z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom čakal več kot tri ure, česar ne gre napihovati. Tako kot na Godota tudi na Putina čakajo vsi. Še posebno zdaj ko je njegovo gibanje zaradi športne poškodbe opazno oteženo. V zadnjem času je v Kremlju bolj redko in Janša je lahko pravzaprav vesel, da je sploh prišel. Rusija ima v Sloveniji, kot kaže, velike interese. Rusi ne pozabljajo, zato je bilo v Putinovi zamudi najverjetneje vsaj ščepec sladkega maščevanja....


 

Slovenski premier Janez Janša je na srečanje z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom čakal več kot tri ure, česar ne gre napihovati. Tako kot na Godota tudi na Putina čakajo vsi. Še posebno zdaj ko je njegovo gibanje zaradi športne poškodbe opazno oteženo. V zadnjem času je v Kremlju bolj redko in Janša je lahko pravzaprav vesel, da je sploh prišel. Rusija ima v Sloveniji, kot kaže, velike interese.

Rusi ne pozabljajo, zato je bilo v Putinovi zamudi najverjetneje vsaj ščepec sladkega maščevanja. Ne pozabljajo niti osebnih zamer niti strateških načrtov, ki so jih sicer pripravljeni odložiti na poznejše obdobje, zares pa se jim nikoli ne odpovedo. Janša je Rusijo k naložbam v Sloveniji povabil že leta 2006, ko je v Moskvo odpotoval z do takrat najštevilnejšo gospodarsko delegacijo v tujini. Kljuko na vratih najvišjih slovenskih predstavnikov sta si v naslednjih tednih dobesedno podajala predsednika uprav Lukoila Vagit Alekperov in Gazproma Aleksej Miller. Prvi zaradi načrtov o sodelovanju s Petrolom, drugi zaradi naložb v Nafto Lendava. Ambiciozni načrti so na koncu propadli.

»Če bo slovenska vlada prešla od besed k dejanjem in se bo privatizacija res začela, se bo moje mnenje o slovenskem gospodarstvu kajpada spremenilo. Takrat se bomo lahko prepričali, da se slovensko gospodarstvo res odpira tudi za ruski kapital,« je bil leta 2006 za diplomata nenavadno oster nekdanji ruski veleposlanik v Sloveniji Mihail Vanin. Gospodarska kriza je dokončno izničila slovenske strahove pred ruskim kapitalom. V sili hudič dejansko še muhe žre.

Če je zamera obstajala, je zdaj dokončno pozabljena. Slovenija in Rusija sta podpisali investicijski sporazum o trasi Južnega toka čez slovensko ozemlje, s čimer je Slovenija zavzela jasen položaj v energetski bitki med Rusijo ter Evropo in Združenimi državami Amerike, ki stavijo na plinski projekt Nabucco. Vedno ni bilo tako in nekdanja Janševa vlada je leta 2007 popolnoma prezrla energetski vrh Jugovzhodne Evrope v Zagrebu, kar naj bi bila posledica izrecnih napotkov ZDA. Te naj bi udeležbo odsvetovale, saj je Putin Južni tok na konferenci promoviral kot alternativo Nabuccu. Avgusta leta 2008 je depeša ameriškega veleposlaništva v Stockholmu Slovenijo postavila v »koalicijo voljnih«, ki je Rusijo zaradi vojne z Gruzijo želela izključiti iz Sveta Evrope. Podobna zgodba je povezana s priznanjem Kosova, ko je na dan prišla depeša z ameriškimi napotki slovenski diplomaciji. Slovenijo so v ruskih medijih označili za »ameriškega trojanskega konja v Evropski uniji«.

Zdaj v Bruslju že velja za ruskega trojanskega konja, ki namesto lepe Helene skriva številne pasti. Tudi zato, ker v igri ni več samo Južni tok, ampak so Rusiji na voljo tudi številna slovenska podjetja. »Skepsa do ruskih naložb je v času krize naravnost neumna,« poudarjajo v Rusiji. Strah pred Rusi, ki prihajajo, je na Zahodu resda večkrat votel, znotraj ga pa nič ni. A malo skepse vseeno ni odveč. Ne nazadnje ni dobrodošla samo diverzifikacija plinskih virov in poti, ampak tudi investitorjev v slovensko gospodarstvo.


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

14/11/2012 clanek-2148530.md

Priporočam