Najverjetnejšega novega ukrajinskega predsednika sem prvič srečala pred šestimi leti, ko je kot premier pripotoval na uradni obisk v Ljubljano. Politik z obrazom pevca narodne glasbe in kar 190 centimetri višine je naredil vtis nerodnega, nesproščenega človeka, ki mu gredo besede le stežka z jezika. Na kočljiva vprašanja – denimo o kratenju človekovih pravic v ukrajinskih zaporih – je odgovarjal z vedno istim, sprenevedavim stavkom: »Tega vprašanja ne razumem.« V letih čakanja na novo priložnost se je naučil skrivati svoje pomanjkljivosti....
Najverjetnejšega novega ukrajinskega predsednika sem prvič srečala pred šestimi leti, ko je kot premier pripotoval na uradni obisk v Ljubljano. Politik z obrazom pevca narodne glasbe in kar 190 centimetri višine je naredil vtis nerodnega, nesproščenega človeka, ki mu gredo besede le stežka z jezika. Na kočljiva vprašanja – denimo o kratenju človekovih pravic v ukrajinskih zaporih – je odgovarjal z vedno istim, sprenevedavim stavkom: »Tega vprašanja ne razumem.«
V letih čakanja na novo priložnost se je naučil skrivati svoje pomanjkljivosti. Za to ima verjetno največ zaslug ameriški svetovalec Paul J. Manafort, ki že od leta 2005 skrbi za njegovo javno podobo. Ta se je precej spremenila, saj se je iz politika, ki se je javno razglašal za proruskega, prelevil v velikega zagovornika približevanja Evropski uniji. Kot dokaz, da Rusiji ne namerava popuščati, je v predvolilni kampanji napovedal spremembo za Ukrajino precej neugodnega plinskega sporazuma z Rusijo. V Kremlju so mu za zmago ne glede na to čestitali prvi na svetu. Ker nasprotuje ukrajinskemu članstvu v zvezi Nato, je zanje najboljša možnost.
Njegovo življenje je polno razburljivih preobratov, saj je bil kot mladenič dvakrat obsojen na skupaj pet let zapora zaradi ropa, tatvin in nasilja. Pozneje se je izučil za elektrikarja in dopisno končal tehnično fakulteto ter postal strojni inženir. Izobrazbo je pred devetimi leti kronal z diplomo iz mednarodnega prava. Politično pot je začel v sovjetski partiji, leta 1996 je postal namestnik guvernerja v regiji Donetsk, leto dni pozneje pa tudi guverner. Med letoma 2002 in 2004 ter 2006 in 2007 je bil na položaju predsednika vlade.
Ko je leta 2004 prvič sodeloval na predsedniških volitvah, je moral osrednji volilni komisiji predložiti biografijo. Besedilo, sestavljeno iz 90 besed, je vsebovalo kar 12 večjih slovničnih in drugih napak. Med drugim je zapisal, da je po izobrazbi »proffesor«, zaradi česar ga za njegovim hrbtom kličejo kar profesor Viktor. Ker izvira z rusko govorečega vzhoda države, ukrajinskega jezika ne govori prav dobro, zato so imeli njegovi nasprotniki tudi tokrat na voljo neomejene količine političnega streliva.
Pred dnevi je prebivalce Lvova na zahodu države označil za »narodov genocid«, v resnici pa jim je hotel polaskati, da so genetski bazen ukrajinskega naroda. Le nekaj dni prej je ruskega pisatelja Antona Pavloviča Čehova razglasil za ukrajinskega pesnika. Zaradi pogostih lapsusov se je v obeh krogih predsedniških volitev dosledno izogibal neposrednemu srečanju z glavno tekmico Julijo Timošenko, ki je znana po nabrušenem jeziku. Povabilo na televizijsko soočenje je zavrnil z besedami, da ima tistega dne pomembnejše opravke od sodelovanja v tekmovanju laži.
Zaradi ukrajinske železne lady verjetno še dolgo ne bo mirno spal. Najprej zaradi napovedi spodbijanja volilnih izidov na sodišču, če se bo zanj vse srečno izteklo pa tudi, ko bo moral kot predsednik sestavljati novo vlado. Jasno je povedal, da Timošenkova ne bo ostala prva ministrica. »Timošenkova ima svoj program in ne verjamem, da je pripravljena izvajati program koga drugega. Še več, tudi če bi bila pripravljena sodelovati, ji ne bi verjel. Verjel ji je Viktor Juščenko, a ga je nato dvakrat pretentala, zato vanjo nimam nobenega zaupanja.« Razmerje v parlamentu mu ne pušča veliko manevrskega prostora, zato bo, če koalicija ne bo sestavljena do marca, razpisal predčasne parlamentarne volitve. Tako so ukrajinski predsedniki že doslej pogosto reševali zanje neugodna politična razmerja v vrhovni radi.