»Viva Cipras! Viva nova Grčija!«

Polona Frelih

»V zadnjem času pogosto razmišljam o grexitu. Pronicljiv komentar z naslovom Nemčija v primeru Grčije blefira se poglobi v samo jedro te krize, ki jo tako slabo predstavljajo ameriški korporativni mediji,« nam Stone v branje ponuja članek iz ameriške Al Jazeere. V njem Mark Weisbrot, direktor Centra za gospodarske in politične raziskave s sedežem v Washingtonu, predsednik ameriške ustanove za Pravično zunanjo politiko ter avtor knjige Napaka: kje so se strokovnjaki zmotili, zagovarja tezo, da se nemška kanclerka Angela Merkel v zgodovino noče zapisati kot političarka, ki je uničila območje evra, in namiguje, da administracija ameriškega predsednika Baracka Obame nanjo pritiska, naj z Grčijo doseže sporazum, ter da tega »slona v sobi« pač ne more kar spregledati. »Politika imperija je precej bolj pomembna, kot so gospodarska vprašanja. Iz enakih razlogov, kot so Združene države Amerike posredovale v grški državljanski vojni (1946–49) in podpirale brutalno vojaško diktaturo (1967–1974) – z umori, mučenjem in represijo vred –, Washington tudi zdaj ne želi imeti neodvisne grške vlade.«

Po mnenju Weisbrota je Evropa najpomembnejši ameriški zaveznik, zato noče izgubiti niti enega samega dela, pa čeprav tako majhnega, kot je Grčija. Zapiše, da je dolgoročna strategija »evropskih partnerjev Grčije« spodkopati podporo Sizirini vladi in ustoličiti oblast, ki bo bolj poslušna do Evropske unije in Združenih držav Amerike. Kakor se je izrazil visoki predstavnik Grčije, ki sodeluje na pogajanjih, je končni cilj pravzaprav nekakšen »državni udar v počasnem teku«.

Ciprasa še vedno podpira kar 66 odstotkov prebivalcev Grčije. »Impresivno je, da veliko Grkov še vedno dobro ve, kdo je odgovoren za krizo, pa čeprav v medijih prevladuje demonizacija grške vlade. To je zelo pomembno, saj sovražniki Grčije računajo, da lahko pretentajo ljudi. Hladna vojna se v resnici nikoli ni zares končala,« svoje razmišljanje sklene Weisbot.

ZDA, najbolj osovražena država

»Sramotni vlogi, ki so jo Združene države odigrale v grški zgodovini«, se je Stone posvetil v dokumentarni seriji Zamolčana zgodovina ZDA. V mrzli zimi na prehodu v leto 1947 je takratni britanski premier Winston Churchill prosil ameriško administracijo, naj poseže v dogajanje v Grčiji, kjer se je razplamtel upor proti monarhistom kralja Georgija II., ki ga je britanska vojska ustoličila, ko je odstranila priljubljeno grško Narodno osvobodilno fronto. Velika Britanija je svetovno vodstvo v eni sami uri predala v roke ZDA. Te so za boj proti »komunistični revoluciji« v Grčiji namenile kar 300 milijonov dolarjev, še 100 milijonov pa jih je za iste namene prejela Turčija.

Takratni ameriški predsednik Harry S. Truman je z znamenito Trumanovo doktrino zakoličil vlogo Združenih držav Amerike kot svetovnega policaja, kar ostajajo še dandanes. Največji nasprotnik te politike doma je bil zapriseženi pacifist in nekdanji ameriški podpredsednik Henry Wallace, ki je Trumana obtožil, da se je s podporo nedemokratičnim režimom v Grčiji in Turčiji izneveril Rooseveltovi viziji svetovnega miru.

»Združene države Amerike bodo postale najbolj osovražena država na svetu,« je bil vizionarski Wallace, ki se ni zmotil niti v napovedi, da bo takratna sovjetska oblast na imperialistično politiko ZDA odgovorila s širjenjem komunizma v Evropi. Že dva meseca pozneje so sovjetske oblasti sponzorirale komunistični državni udar na Madžarskem. »Prevrat na Madžarskem je ruski odgovor za naše akcije v Grčiji in Turčiji,« so takrat zapisali v New York Timesu.

Stone v dokumentarnem filmu še posebno ostro obsodi ameriško vojaško podporo grškim desničarskim ekstremistom in ameriški molk ob njihovih zločinih. »Šlo je za divjaški konflikt, v katerem so uporabljali taktike, ki smo jim bili pozneje priča v Vietnamu: množične deportacije v taborišča, množično zapiranje žensk in otrok, usmrtitve, mučenje in uničevanje vasi z napalmom. Grčija je bila v rokah bogatih poslovnežev in nacističnih kolaborantov, žrtve pa so bili pretežno delavci in kmetje, ki so se med drugo svetovno vojno upirali nacistom.« Ob gledanju dokumentarne serije o hladni vojni v letih 1945–1950 se ti zdi, kot da doživljaš déjà-vu. Zlasti zaradi aktualnega dogajanja v Ukrajini.

Sovjetske oblasti so nekaj časa podpirale levičarske upornike v Grčiji, leta 1948 pa je Stalin takratnemu jugoslovanskemu voditelju Josipu Brozu Titu ter albanskemu in bolgarskemu vodstvu ukazal, naj ustavijo podporo gverilcem. »Tito se je temu uprl in Jugoslavija je bila za kazen izobčena iz Informbiroja,« je mogoče slišati v dokumentarnem filmu, v katerem izvemo tudi, da je Sovjetska zveza pustila Grčijo na cedilu zaradi obljube, ki jo je Stalin dal Churchillu. »Stalin ni nikoli prelomil obljube, ki mi jo je dal,« je stari maček Churchill prostodušno priznal v intervjuju leta 1956. Državljanska vojna v Grčiji se je končala leta 1949 z zmago vladnih sil. V njej je umrlo več kot 100 tisoč ljudi, kar 800 tisoč pa je bilo beguncev.

Lambrakis še živi!

Nič manj boleče poglavje grške zgodovine ni bila vojaška diktatura med letoma 1968 in 1974, ki je imela prav tako neomejeno podporo takratnega ameriškega podpredsednika Richarda Nixona in njegove desne roke Spira Agnewa, podpredsednika grških korenin. Strahovladi vojaške hunte v Grčiji je posvečena alžirsko-francoska filmska uspešnica francosko-grškega režiserja Costa-Gavrasa iz leta 1969 z naslovom Z – on še živi. Nastala je po istoimenskem romanu grškega pisatelja Vasilisa Vasilikosa, ki govori o odmevnem umoru ikone grškega protifašističnega gibanja Grigorisa Lambrakisa leta 1963. Aktivista in zdravnika, ki je med drugim vodil kliniko za revne, kar je v obubožani Grčiji spet aktualno, sta po govoru na protivojnem shodu v Solunu sredi belega dne pokončala desničarska skrajneža.

Lambrakisov pogreb je postal največji protest proti desničarski vladi, na katerem se je zbralo pol milijona ljudi. Preiskovalec Hristos Sartzetakis, okrožni tožilec Nikos Atanasopulos in generalni tožilec P. Delaportas so pozneje razkrili povezave med grško policijo in vojsko ter desničarskimi skrajneži. Zaradi razkritja so vsi trije padli v nemilost, po drugi strani pa so postali simbol integritete. Političnih sprememb v Grčiji ni bilo več mogoče ustaviti in v grških mestih so v sredini 60. let prejšnjega stoletja kot gobe po dežju začeli vznikati grafiti s priljubljenim grškim protestnim sloganom ζει oziroma Zi, kar pomeni: »On (Lambrakis) še živi!« Na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu so film Z – on še živi predvajali v kategoriji filmske klasike.

Za Stona je Cipras, kot kaže, reinkarnacija Lambrakisa. »Jasno je, da v Grčiji nikoli niso imeli vlade, ki bi jo prebivalci Grčije lahko spoštovali – vse dokler ni prišla Siriza!« je sklenil svoje razmišljanje.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber