Po podatkih urada ZN za usklajevanje humanitarnih dejavnosti (OCHA) je bilo v spopadih na vzhodu Ukrajine ubitih že 6500 ljudi, 2 milijona jih je postalo beguncev, 1,3 milijona pa je notranje razseljenih. Poletni meseci so prinesli še več kršitev premirja, za kar sprti strani obtožujeta druga drugo. Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse) – tudi sami so postali tarča napada, zato so omejili svoje aktivnosti – pripisuje kršitve premirja ukrajinski vojski in separatistom.
Polona Frelih
Prebivalci Donecka niso zadovoljni z delom opazovalcev Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, ki jih obtožujejo pristranskosti. »Pred kom nas osvobaja ukrajinska vojska?« je župan Donecka zabrusil predstavniku Ovseja, ki je miril jezno množico pred poslopjem luksuznega hotela Park Inn v središču mesta, kjer prebivajo opazovalci. »Vaša tišina ubija naše otroke!« je pisalo na transparentih, ki so jih opremili s fotografijami civilnih objektov, uničenih v obstreljevanju ukrajinskega topništva.
Da niso dovolj odločni pri obsodbi čedalje bolj intenzivnih napadov ukrajinske vojske, v katerih umirajo civilisti, je kakih 300 protestnikov obtožilo tudi mednarodni odbor Rdečega križa. Zdravnikov brez meja v Donbasu ni, zato so še toliko bolj veseli zdravnikov prostovoljcev.
Dragoceni prostovoljci
Iz Madrida je pred več kot letom v Donbas pripotoval Javier Benitez, ki je komaj dobro končal medicinsko fakulteto. »Z znancem sva najprej kot prostovoljca v mestu Alčevsk organizirala hrano za ljudi, potem sem začel delati v bolnišnici v Komisarovki, kjer zaradi oddaljenosti niso prejemali humanitarne pomoči. Najprej sem v tamkajšnji bolnišnici delal z dvema izkušenima zdravnikoma, ki sta nenadoma odšla, in ostal sem sam z 200 pacienti. Težko je bilo gledati trpljenje ljudi s kroničnimi boleznimi, saj nisem imel zdravil, da bi jim lahko pomagal,« je svojo prvo prakso opisal Benitez. Pozneje je odšel celo na fronto, kjer je pomagal ranjenim separatistom med bitko za letališče v Donecku, ki je bila eden od najhujših spopadov celotnega konflikta.
Kar zadeva humanitarno pomoč, še vedno prihaja predvsem iz Rusije, velikodušen je tudi ukrajinski oligarh Rinat Almetov, ki je sklenil sporazum s separatisti, da ne bodo zasegli njegovega imperija v Donecku, če bo tamkajšnjim civilistom ponujal humanitarno pomoč. Vodja njegovega humanitarnega centra Rima Fil je na nedavni tiskovni konferenci spregovorila o tragičnih človeških zgodbah, s katerimi se v Donbasu soočajo že več kot leto dni.
»Ko slišim še tako nedolžno upravičevanje vojne, razmišljam o ranjenih otrocih. O mali Milanki iz Mariupola, Vanečki iz Donecka, Vadimu iz Avdjejevke. Vojne ne morem razumeti, je sprejeti in ji oprostiti! Ko v parku v Kijevu vidim srečne družine, si ne morem pomagati, da si ne bi mislila, da je z njihovo srečo nekaj narobe. Podzavestno čutiš, da je to nekaj napačnega, umetnega. Tega ne bi smelo biti, saj v isti državi le kakih 500 kilometrov stran ubijajo miroljubne ljudi.« Še bolj pretresljivo je pismo 13-letne deklice iz Mariupola, ki je v obstreljevanju izgubila mamo. »Njeno pismo je simbol nesmiselnosti in neusmiljenosti vojne. Preberite ga, ne zatiskajte si oči, ne obrnite se stran! Ne mislite si, da se takšne stvari ne dogajajo. Preberite ga in preklinjajte vojno,« je apelirala pretresena Rima Fil.
Življenje, ki se začenja in končuje
V »pismu mami, ki je umrla v obstreljevanju«, se pretreseno dekle zaveže, da se bo pridno učila in postala medicinska sestra, ki je ne bo strah teči k ranjenim, niti ko bodo padale bombe, saj ni izključeno, da je ranjena oseba nekomu mati. V pismu obljubi, da se bo postavila na noge in skrbela za babico, ki se je v žalosti zaprla kot školjka. »Nisem štela trenutkov, ko si bila ob meni. Preprosto si bila, z radostjo in ljubeznijo. Tega nekako nisem opazila, samo živela sem pod tvojimi krili, povsem brez skrbi. Vojna je prišla nepričakovano. Zakaj ti? Najboljša, najljubša. Ti, ki si vojni vedno nasprotovala? Potrebujem te. Ne vem, kako živeti naprej. Ne vem, kje dobiti podporo, kako izbrisati bolečino,« je svet brez matere označila za brezbarven in nadvse žalosten.
Bolj kot ne sami sebi so prepuščeni tudi ljudje v domovih za ostarele v Donbasu, ki jim je vojna že tako vzela minimalno oskrbo. Jedo bolj ali manj samo še žitarice in konzerve, plenic in drugih higienskih pripomočkov nimajo. »Starše vržemo v domove za ostarele in živimo svoje življenje. Skrbimo za lastne stvari, vzgajamo otroke, ki imajo pred sabo vse življenje. Njihovo življenje je končano. Ni jih več. Ti si njihovo življenje. In ti se jih ne spomniš več. V Donbasu smo obiskali številne domove za ostarele. Vsak, ne glede na pogoje, je zelo osamljen,« je ruska človekoljubna delavka Jevdokija Šeremetjeva opisala eno od svojih številnih humanitarnih misij.