Moskva – Beloruski predsednik Aleksander Lukašenko se je znašel v sila nerodni situaciji. S svojo protirusko retoriko, nepriznanjem samostojnosti gruzinskih separatističnih pokrajin Južne Osetije in Abhazije ter osebnimi žalitvami na račun ruskega premierja Vladimirja Putina, ki ga je označil za »glavnega sovražnika ruskega naroda«, je kot kaže dokončno zapravil naklonjenost glavnega sponzorja – Rusije. Ta je svoji sosedi s pomočjo kreditov ter poceni nafte in plina omogočala, da je ostala v izolaciji, zdaj pa se je morala po pomoč zateči k Evropski uniji, ki v zameno zahteva korenite demokratične reforme.
Od naše dopisnice
Odnosi med Minskom in Moskvo so že dolgo napeti, dokončno pa je zavrelo, ko sta kar dve ruski televizijski postaji NTV in Russia Today skorajda istočasno objavili dokumentarni oddaji posvečeni beloruskemu predsedniku, v katerih so ga poimenovali za zadnjega evropskega diktatorja in obtožili vpletenosti v ugrabitve in smrti političnih nasprotnikov in kritičnih novinarjev. Ker so ruski televizijski programi v Belorusiji zelo popularni, bi nadaljevanje tovrstne prakse lahko močno načelo popularnost Lukašenka, ki ga po zadnjih javnomnenjskih raziskavah še vedno podpira več kot polovica državljanov. »Batka«, kar pomeni oče, se bo na predsedniških volitvah v začetku prihodnjega leta potegoval za še četrti predsedniški mandat, zato v Belorusiji razmišljajo, da bi prepovedali predvajanje ruskih televizijskih postaj. »Rusija se ne more sprijazniti z neodvisnostjo svoje sosede. Lukašenko uživa veliko podporo, kar plaši Putina in Medvedjeva, ki se na oblast nista povzpela s poštenimi volitvami, tako kot je to pri našem predsedniku,« je o tej možnosti kot prvi spregovoril predsednik zgornjega doma beloruskega parlamenta Anatolij Rubinov.
Kot že tolikokrat poprej se je Lukašenko tudi tokrat zatekel v objem Evropske unije, ki je po lanski izpustitvi beloruskih političnih zapornikov ukinila prepoved potovanja za nekatere visoke beloruske predstavnike in Belorusijo sprejela v vzhodno partnerstvo, katerega cilj je okrepiti gospodarsko in politično sodelovanje z državami postsovjetskega prostranstva. V Minsku je bil nedavno visoki komisar Evropske unije za širitev in sosedsko politiko Stefan Füle, ki je jasno in glasno povedal, da lahko Minsk od Bruslja pričakuje veliko, če bo izvedel korenite demokratične reforme. »Pred nikomer ne bomo pokleknili, ne pred vami, ne pred Rusijo in ne pred Ameriko,« je dejal Lukašenko in poudaril, da je za Belorusijo najpomembnejša suverenost, varnost in neodvisnost. Evropsko unijo je pozval naj pri svojih prizadevanjih za demokratične vrednote ne podlega dvojnim standardom.
Da ne bodo klečeplazili pred Rusijo in jo prosili za pomoč, je pred tem izjavil tudi gruzinski predsednik Mihail Saakašvili, ki se je po poročanju gruzinskih medijev med nedavnim praznovanjem 60-rojstnega dne ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča na ukrajinskem polotoku Krim, skrivaj sestal tudi z Lukašenkom. Tega bo protirusko nastrojeno belorusko-gruzinsko zavezništvo bolj težko obvarovalo pred scenarijem, o katerem so se nedavno razpisali pri britanskem Newsweeku. V skladu z njim imata Moskva in Bruselj glede postsovjetskega prostranstva sicer resda drugačno vizijo, skupno pa jima je to, da si obe želita znebiti beloruskega samodržca.
Rusija naj bi celo že izbrala njegovega naslednika, opozicijskega politika Andreja Sannikova, ki vodi stranko Evropska Belorusija, za katero je znano, da kljub svojemu imenu v evropskih krogih ne uživa pretirane naklonjenosti. Domnevni izbranec omenjenega scenarija ne zanika: »Že zdavnaj bi morali urediti naše odnose z Rusijo, ki bo vedno naš strateški partner. Če bo Moskva naklonjena mojim glavnim ciljem - svobodna Belorusija leta 2011 in Belorusija v EU leta 2016-2017, potem ničesar ne izključujem.«