Pred dnevi so v generalni skupščini Združenih narodov sprejeli resolucijo, s katero so 12. april razglasili za mednarodni dan vesoljskih poletov s človeško posadko, s čimer so se odzvali na pobudo Rusije, ki na ta dan že vrsto let praznuje dan kozmonavta. Posvečen je Juriju Gagarinu, ki je 12. aprila 1961 kot prvi človek poletel v vesolje in v vesoljskem plovilu Vostok 1 v 108 minutah obletel naš planet. Šestindvajset mesecev in štiri dni pozneje je podoben podvig uspel sovjetski kozmonavtki Valentini Tereškovi, prvi, še zdaleč pa ne edini ženski, ki je poletela med zvezde....
Pred dnevi so v generalni skupščini Združenih narodov sprejeli resolucijo, s katero so 12. april razglasili za mednarodni dan vesoljskih poletov s človeško posadko, s čimer so se odzvali na pobudo Rusije, ki na ta dan že vrsto let praznuje dan kozmonavta. Posvečen je Juriju Gagarinu, ki je 12. aprila 1961 kot prvi človek poletel v vesolje in v vesoljskem plovilu Vostok 1 v 108 minutah obletel naš planet. Šestindvajset mesecev in štiri dni pozneje je podoben podvig uspel sovjetski kozmonavtki Valentini Tereškovi, prvi, še zdaleč pa ne edini ženski, ki je poletela med zvezde. V letu Gagarina, kakor so v spomin na petdeseto obletnico prvega poleta s človeško posadko v vesolje poimenovali letošnje leto, bi se zato veljalo spomniti tudi vseh žensk, ki so skupaj z moškimi kolegi odstirale »vesoljske skrivnosti«. Predvsem zato, ker so tudi pri vesoljskem raziskovanju ostajale v ozadju zgolj iz političnih razlogov.
Raziskava, ki sta jo na vrhuncu vesoljske tekme med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike opravila brigadir general Donald Flickinger in dr. W. Randolf Lovelace II, je pokazala, da so zaradi manjše telesne teže in skromnejših potreb po kisiku ženske celo primernejše kandidatke za vesoljske polete. Ne glede na to so v Združenih državah Amerike leta 1962 v celoti opustili raziskave na temo žensk v vesoljskem programu, s čimer so »prizemljili« vse tako imenovane »Lovelaceove ženske«.
Ni za »prave« ženske
»Šestnajstega junija 1963, ob 12.30 po moskovskem času, je vesoljsko plovilo Vostok 6 vstopilo v orbito. Prvič v zgodovini ga je pilotirala ženska, državljanka Sovjetske zveze, tovarišica komunistka Valentina Vladimirovna Tereškova,« so zgodovinski dan pospremili pri tiskovni agenciji Tas. »To sem jaz, Galeb. Vse je v redu. Vidim obzorje; modro nebo s črno črto. Kako lepa je Zemlja … Vse poteka brez problemov,« je opisala prve občutke. Za izjemen dosežek ji je prvi čestital prvi sekretar KPSZ Nikita Hruščov, televizijske postaje so iz vesolja kot obsedene prenašale njene posnetke, sovjetsko propagandno kolesje pa je poročalo o še eni zmagi sovjetskega vesoljskega programa.
V Sovjetski zvezi so podvig uporabili za dokaz superiornosti komunističnega sistema in ženske enakopravnosti, kmalu zatem pa so tudi v njihovem vesoljskem programu nanje preprosto pozabili. Zakaj v prizadevanjih za raziskovanje vesolja zanje ni prostora, je leta 1975 pojasnil kozmonavt Aleksej Leonov: »Ko smo analizirali rezultate Valentininega poleta, smo ugotovili, da je za ženske polet v vesolje zelo težka naloga. Ko bo končala priprave, bo stara 28 ali 29 let, in če je prava ženska, si bo do takrat že ustvarila družino. Matere pa ni primerno izpostaviti tako hudim fizičnim in psihološkim pritiskom.« Prav mu je dal celo soprog prve ženske v vesolju, kozmonavt Adrian Nikolajev: »Dandanes želimo svoje ženske obdržati na zemlji. Zelo jih ljubimo, zato jim želimo obvarovati pred napori. V prihodnosti bodo seveda delale na vesoljskih postajah, ampak kot specialistke – doktorice, geologinje in stevardese.« Svoj lonček je pristavil še vodja kozmonavtov Vladimir Šatalov, ki je menil, da so vesoljski poleti za ženske preveč zahtevni, »zato nimajo moralne pravice, da bi tolikšno breme naprtili na boljšo polovico človeštva«.
Nobene kozmonavtke več
Na svoje zadržke so pozabili leta 1978, ko so pri konkurenčni Nasi za vesoljsko misijo izbrali šest astronavtk. Deset mesecev preden so Američani v vesolje kot prvo Američanko poslali Sally Ride, je tja poletela že druga sovjetska kozmonavtka, Svetlana Savitska, ki pa so jo potem takoj po podvigu preprosto odslovili. Tako kot njen prvi dosežek so tudi njen povratek spet spodbudili načrti Nase, da na tri ure in pol dolg vesoljski sprehod prvič pošljejo žensko. Junija 1984 je to kot prvi uspelo prav Savitski, s čimer je Sovjetska zveza v vesoljski tekmi kot že tolikokrat prej ugnala Združene države Amerike. Trenutno v ruskem vesoljskem programu sodeluje približno 40 kozmonavtov in niti ena kozmonavtka. Zadnja je bila Nadežda Kuželna, ki se je poslovila leta 2004, saj so njen polet z vesoljskim plovilom Sojuz večkrat odpovedali, zanjo rezervirano mesto pa prepustili bodisi vesoljskim turistom bodisi astronavtom z Evropske vesoljske agencije.
Zadnjemu izbruhu moškega šovinizma smo bili priča v zvezi z načrti o prvi človeški posadki na Mars, kamor bi prva kozmonavtka Tereškova »poletela takoj, pa četudi se ne bi nikoli več vrnila«, kakor je izjavila ob svojem 70. rojstnem dnevu. Anatolij Grigorjev, direktor glavnega vesoljskega medicinskega centra, Ruskega inštituta za biomedicinske probleme, je udeležbo žensk pri tem podvigu kategorično zavrnil, češ »da so ženske krhka bitja in da bi morali moški odkrivati oddaljene planete, kamor bi potem na svojih močnih rokah ponesli tudi ženske«. Njegov komentar je vzbudil ostre obsodbe Arta Dula, ameriškega odvetnika, ki je že 20 let glavni svetovalec pri vseh komercialnih vesoljskih projektih: »Diskriminacija na račun žensk bo njegovi organizaciji in vsem organizacijam, s katerimi sodelujejo, tudi Ruski zvezni vesoljski agenciji, preprečila pridobivanje donacij ameriške vlade in drugih z njo povezanih donatorjev, prav tako ne bo več mogoče sodelovanje z osebjem Nase in njenimi podizvajalci.« Zahteval je takojšnje opravičilo, ki pa ga ni bilo.
Poljub hočem!
Ruski inštitut za biomedicinske probleme si je podobne obtožbe nakopal že leta 2000, med 110-dnevnim vodenim psihološkim eksperimentom, med katerim so v simulator zaprli pet Rusov in tri tujce, med njimi 31-letno Judith Lapierre, katere udeležbo je financirala Kanadska vesoljska agencija. Doživela je 10-minutni pretep med ruskima kolegoma in spolno nadlegovanje, med katerim jo je poskušal ruski poveljnik misije kar dvakrat poljubiti. Po francosko! »Poskusiva se poljubiti. Šest mesecev že nisem kadil. Potem se lahko poskušava poljubiti še, ko bo misija končana, in narediti primerjavo. Narediva poskus,« je opisala neprijetno izkušnjo. Skupaj s kolegoma iz Japonske in Avstrije so se na matične agencije obrnili s prošnjo za pomoč, na kar se je ruska stran odzvala s pojasnilom, da je takšno obnašanje običajno in da naj se bodisi sprijaznijo bodisi zapustijo projekt. Vztrajala je do konca, ko je obupano sporočila, »da je šlo za kaotično študijo na terenu, ne pa za znanstveni eksperiment«. Kaj jo čaka, bi lahko sklepala že iz izjave koordinatorja projekta dr. Valerija Gušina, ki je že na začetku eksperimenta izjavil, »da moški do žensk gojijo določena pričakovanja. Vsaj Rusi si želijo, da kolegice niso zgolj partnerke v projektu, ampak tudi ženske.«
Po vrnitvi v domovino se je Judith Lapierre pet let neuspešno pravdala na sodišču in Kanadska vesoljska agencija je vseskozi vztrajala, da ni zaposlena pri njih, zato ne more pričakovati, da jo bodo vzeli v bran. Nazadnje je dokazala svoj prav, s čimer si je po lastnih navedbah zapravila vse možnosti, da bi kdaj postala astronavtka.
Verjetno prav zaradi njene bitke v zadnjem projektu Ruskega inštituta za biomedicinske probleme z naslovom eksperiment Mars-500, s katerim preizkušajo psihološke učinke misije na Mars za človeško posadko, ne sodeluje niti ena ženska. Gotovo ne zato, ker so ženske preveč krhka bitja, da bi v vesoljski kapsuli preživele 520 dni, kolikor zahteva takšen podvig!