»Moj položaj doma je postal nevzdržen. Predvsem zato, ker ne morem več živeti v razkošju, v katerem sem živel do zdaj. Storil bom, kar običajno počnejo starci mojih let: poslovijo se od vsakdanjega življenja, da bi zadnje ure preživeli v osami in tišini,« je velikan ruske klasike Lev Nikolajevič Tolstoj zapisal v poslovilnem pismu soprogi Sofiji Andrejevni. Deset dni po odhodu s posestva Jasna Poljana je na železniški postaji Astapovo umrl 20. novembra 1910, star dobrih dvainosemdeset let. Kraj smrti so leta 1918 preimenovali v postajo Leva Tostoja.
Polona Frelih
Zadnjemu dejanju velikega avtorja je posvečena mednarodna filmska uspešnica Zadnja postaja, ki si jo je ob stoti obletnici njegove smrti mogoče ogledati tudi v ruskih kinematografih. Film znanega ruskega režiserja Sergeja Solovjova, ki je posnet po delu Ana Karenina in v katerem se predstavijo zveneča imena ruske kinematografije, v domovini še zdaj ni dobil distributerja. »Pravijo, da se mladim, ki hodijo v kino, sploh ne sanja, kdo je Ana Karenina. Tega ne razumem,« je povedal Solovjov za radio Eho Moskve in dodal, da je v tujini naletel na več nerazumevanja kot doma, kar je zanj velika frustracija.
Preklet od Cerkve in ljubljenec boljševikov
Stopetdeseto obletnico rojstva Antona Pavloviča Čehova, ki je bila letošnjega januarja, so v Rusiji obeležili z megalomanskimi državniškimi slovesnostmi, o kakršnih ob tokratni obletnici ni ne duha ne sluha. »V Rusiji je dandanes mogoče objavljati vse in ne obstaja veto na prepovedanega Tolstoja. Še vedno sicer ni po okusu dvora. »Njegov pogled na pravoslavje, državo, na odnos med oblastjo in narodom je oster in ni pogodu trenutnim oblastem. Sprejeli so ga kot velikega pisatelja, ne pa tudi kot filozofa, družbenega aktivista in velikega razsvetljitelja,« je o ambivalentnem odnosu do avtorja v intervjuju za Rossijsko Gazeto spregovoril Vitalij Remizov, direktor državnega muzeja L. N. Tolstoja.
Precej radikalen vpogled v enigmo »orwelovske neosebnosti«, kar je pisateljski križanec med plemičem in kmetom v domovini v precejšnji meri še danes, je mogoče prebrati na analitični spletni strani ideo.ru. Osnovna teza analize z naslovom Jubilej: 100 let osvoboditve Rusije od Tolstoja se glasi, da v polnosti še zdaj ni sprejet, ker v prvi vrsti ni bil pisatelj, ampak družbeni aktivist z jasno postavljenim ciljem. Leta 1855 ga je ubesedil takole: »Razmislek o božjem in veri me je pripeljal do veličastne ideje, ki sem ji pripravljen posvetiti celo življenje. Cilj je sledeč – oblikovanje nove religije, ki bo pripeljala do razvoja človeštva, religije Kristusa, ki bo očiščena vere in misterioznosti. Gre za praktično religijo, ki ne bo obljubljala raja v nebesih, ampak raj na zemlji. Zavestno je treba delati na povezovanju ljudi in religije. Upam, da se mi bo uspelo posvetiti temu cilju.«
Zaradi omenjenih ambicij ga je Ruska pravoslavna cerkev izobčila, za arhitekta boljševistične revolucije Vladimirja Iliča Lenina pa je postal »ogledalo ruske revolucije,« lahko preberemo v delu Ruska pravoslavna cerkev in L. N. Tolstoj. O konfliktu skozi oči sodobnikov razmišlja pravoslavni pop Georgij Orehanov: »Za boljševike je postal simbol vsega, kar so sovražili – carsko Rusijo, avtokracijo, Rusko pravoslavno cerkev, ves državni aparat, kar je Tolstoj neusmiljeno kritiziral v zadnjih letih življenja. Seveda obstaja velika razlika, saj je Lenin pozival, da je vse to treba uničiti, kakor hitro bo mogoče, Tolstoju pa sta bila nasilje in prelivanje krvi tuja. Čeprav tega ni storil namenoma, je vse, kar je ustvaril po t. i. ‘duhovni revoluciji’, podžigalo rusko mladino. Učil jih je, da je Cerkev v Rusiji služabnica oblasti, da je gnila in da je treba zadeve spremeniti.« Ob okroglem jubileju so v Rusiji izdali tudi delo Pavla Basinskega Lev Tolstoj: pobeg iz raja, ki med vzroki za njegovo zadnjo pot poleg intrig, povezanih z oporoko, omenja še boj za avtorske pravice ter zakonske težave, in so jo kritiki v Rusiji precej nelaskavo označili za »literarno detektivko«.
Astapovo kot zbirališče vseh tolstojancev
V pripravi je še zbirka On in ona, vanjo je vključena Kreutzerjeva sonata, v kateri je obdelal vse dileme svojega zakonskega življenja, odgovor Sofije Andrejevne Čigava krivda? ter njeno povest Pesem brez besed. Luč sveta bosta ugledali tudi stvaritvi njunega sina Leva Lvoviča Tolstoja Preludij Chopina in Izkušnje mojega življenja ter avtobiografija o pisateljevi materi Mariji Nikolajevni Volkonski, ki je umrla, ko mu je bilo komaj dve leti. V Rusiji bodo prvič objavili tudi celoten, kar 1500 strani dolg dnevnik Sofije Andrejevne Moje življenje, retrospektivo Odhod in smrt Leva Tolstoja s fotografijami in spomini na legendarno pot ter otroško knjigo Tolstojeva abeceda.
Pri državnem muzeju Leva N. Tolstoja so pripravili mednarodni simpozij, na katerem sodeluje štiristo literarnih strokovnjakov in pisateljev z vsega sveta, ki se je začel v Tuli in nadaljeval v Jasni Poljani, Astapovu in Moskvi. V Astapovu so odprli tudi razstavo z naslovom Astapovski meridian: na pragu večnosti, na njegovi zadnji postaji pa bodo odprli še kulturno-izobraževalni center z dolgoročnim ciljem postati zbirališče mladih filozofov, pisateljev in okoljevarstvenikov z vsega sveta. Ker je to precej odročen kraj, se z ruskimi železnicami že pogovarjajo o posebnem Tolstojevem vlaku, za vse tolstojance pa so v Astapovu odprli celo poseben hotel.
Vse od pisateljevega rojstnega dne, ki ga praznuje 9. septembra (rojen 1828), si je v muzeju mogoče ogledati tudi razstavo z naslovom Živela sva skupaj – narazen. Na ogled so originalna pisma in dnevniki, pramen Tolstojevih las, ki jih je hranila Sofija Andrejevna, prstan Ane Karenine, ki ga je Tolstoj soprogi podaril, ko je zadnjič pretipkala omenjeni roman, poročne sveče in rokavice ter fotografije Sofije Andrejevne, ene od prvih ponosnih lastnic Kodakovega fotoaparata v Rusiji. Na televizijski postaji Kultura so mu posvetili film Skrivnost železne sobe, v koprodukciji z muzejem pa posneli še nadaljevanko V iskanju Tolstoja.
Vsem omenjenim dogodkom navkljub je direktor muzeja Vitalij Remizov prepričan, da je pisatelj v tujini bolj cenjen kot doma: »V jubilejnem letu so mu forum posvetili v Italiji, Romuniji, Franciji, Združenih državah Amerike, Mehiki, na Finskem, v Švici ter v Nemčiji. Na Zahodu je nastal preobrat. Po veliki ljubezni do Dostojevskega so se Evropejci vrnili k Tolstoju. V 21. stoletju je na površje privrelo veliko pomembnih tem. Konflikti med narodi se večajo. Vsi, ki se ukvarjamo z njegovo zapuščino, se zavedamo, kako pomembno se je v tem trenutku poglobiti v njegov pacifizem in ideje pasivnega odpora.«