Hodinsko polje na severozahodu Moskve je danes predvsem moderna stanovanjska soseska z nebotičniki in parkirišči, ki se dušijo v pločevini. Ne le avtomobilski, temveč tudi tisti žlahtnejši, iz katere so izdelani sovjetska vojaška letala in helikopterji vseh vrst, ki so tam še iz časov sicer precej kratkega življenja narodnega muzeja letalstva.
Ustanovili so ga nekdanji ruski vojaški piloti in drugi letalski navdušenci, ki so hoteli ustvariti največji in najmodernejši muzej aeronavtike na svetu, a so jim mestni oblastniki s spremembo namembnosti zemljišča prekrižali načrte. In to na zemljišču, ki velja za zibelko ruskega letalstva: letalski pionir Boris Rosiski je namreč prav tu opravil prvi poletel z motornim letalom.
Nekdanja vzletna steza je zdaj parkirišče, ob njej so zrasle umetelne stolpnice s stanovanji višjega cenovnega razreda, nakupovalna središča ter večnamenska športna dvorana, v kateri je predlani potekalo svetovno hokejsko prvenstvo. V sodobni betonski džungli pa so ostali ujeti letala in helikopterji, nekoč ponos Sovjetske zveze. Mestne oblasti so že pred leti pripravile vse potrebno za njihov razrez in reciklažo, a so se temu, presenetljivo, uprli okoliški prebivalci, med njimi tudi nekaj novodobnih vplivnežev. Hodinsko polje je tako ostalo zanimiva mešanica sodobnosti in zgodovine.
Čar zarjavelih ptic
Hodinka je pravi raj za letalske navdušence, saj je eno redkih mest, kjer se je mogoče dotakniti primerkov najelitnejših sovjetskih iljušinov, suhojev, migov in jakov ter helikopterjev slovite tovarne Mil. Četudi je te nekoč bleščeče kovinske ptice že precej načel zob časa, je njihov ogled nepozabno doživetje tudi za nepoznavalce. Če ne drugega, te spoštovanje prevzame ob spoznanju, da si pravkar sedel v letalo, ki je sodelovalo v bojih, denimo, v Afganistanu. Najprej zlezem v precej zarjavelo kabino IL-28 beagle, kar je vse prej kot lahko. Ko se pošteno popraskana kobacam v zarjavelo konzervo, me mož Dare, odlični poznavalec letal, spodbuja z besedami, kako neprijetno je bilo šele zadnjim topničarjem, ki edini od posadke niso imeli katapultnega sedeža, zaradi česar so to delo povečini opravljali kaznjenci prostovoljci. Na Hodinko me je prignal po dveletnem zbadanju, češ da ne poznam ruske tehnične zgodovine – z njenimi zakladi pa je pred tem seznanil že marsikaterega slovenskega navdušenca nad letali.
Na ogled je trideset letal, ki predstavljajo domala vso sovjetsko bojno letalstvo med letoma 1950 in 1990. Marsikatero je izjemen primerek svoje vrste, recimo IL-14, ruska različica ameriškega DC-3 dakote, pa dva ogromna motorja s krili, znana kot MIG-25, miniaturni trenažni helikopter MI-2 in njegov ogromni brat MI-6, ter prva letala brez pilota na svetu, kot sta TU-141, ki je bil namenjen opazovanju in snemanju, in KS-1 komet, preprosta leteča bomba brez pilota.
Če se katerega od zgodovinskih primerkov lotim premalo pozorno, takoj slišim očitke o nespoštljivosti. In dejansko je letalom poleg ruskega vremena največ škode povzročil prav vandalizem obiskovalcev. Prazne steklenice vodke, ki nemarno odvržene ležijo v kabinah zdelanih ptic, dokazujejo, da se v objemu noči v njihovo zavetje pogosto zatečejo tolpe veseljakov. Kovinska ograja, ki obdaja muzej na prostem, ima precej vrzeli, skozi katere ljudi čez dan za majhen denar spušča upokojenec, ki tam poseda v zložljivem stolu. Včasih za ogled zahteva 20, drugič 100 rubljev, odvisno od razpoloženja in finančnih potreb.
Med letoma 1989 in 1999 je bil tam narodni muzej letalstva, obiskovalce pa je z rusko letalsko zgodovino seznanjal upokojeni sovjetski bojni pilot Genadij Rošičin, ki je muzej ljubkovalno imenoval kar »moje igrišče«. Za majhen denar je ponujal celo vožnje z nekaterimi izbranimi primerki, kar zdaj zaradi njihove dotrajanosti ni več mogoče. Za vstopnico je bilo treba odšteti 2 dolarja, na njej pa je bilo zapisano: »Mi, ki smo bili in bomo vedno povezani z letalstvom, smo cvet ruskega naroda.«
Ponos in bolečina ruskega naroda
Letalec Boris Rosinski je na prvi uspešni polet z motornim letalom leta 1910 poletel prav s Hodinke, ki ima za Ruse približno enak pomen kakor za Američane Kitty Hawk, kjer sta brata Wright v letalski tekmi kar za sedem let prehitela Rusijo. Leta 1911 je tam z letalom Bleriot XI uspešno pristal tudi Aleksander Vasilij, ki je od skupaj 11 pilotov edini končal 453 kilometrov dolgi polet od Sankt Peterburga do Moskve. Širno travnato polje, ki ga zdaj povečini prekriva beton, je v tridesetih letih prejšnjega stoletja postalo prvo moskovsko letališče, na katerem so potekali prvi letalski mitingi in številni prelomni preizkusni poleti. Po drugi svetovni vojni je postalo osrednje moskovsko letališče, s katerega so na obiske v tujino odhajali pomembneži, denimo, sovjetski diktator Josip Visarionovič Stalin in njegovi nasledniki. Dokončno so ga zaprli šele leta 1989.
Z letalstvom je bilo povezano tudi vse v bližini, saj je bil tam sedež oblikovalskih birojev Iljušina, Mikojana Gureviča, Suhoja in Jakovljeva, še danes pa je sedež ruskega nacionalnega prevoznika Aeroflota.
Kot zibelka ruskega letalstva Hodinka navdaja Ruse z neizmernih ponosom, po drugi strani pa je tudi kraj neizmerne bolečine. Kraj, s katerega so poleteli številni letalski pionirji, je leta 1896 postal tudi prizorišče ene največjih tragedij v ruski zgodovini. Zgodila se je med kronanjem carja Nikolaja II.; ta je ob slovesnosti svojim podanikom obljubil brezplačen kruh, klobase in pivo. Pol milijona revnih in lačnih ljudi je v hudem navalu do smrti pomendralo 1389 ljudi, 1300 pa jih je bilo ranjenih. Novi car in carica Aleksandra nista pokazala niti kanček prizadetosti ob tragediji: še istega večera sta se udeležila slavnostnega plesa, ki ga je v njuno čast priredil francoski veleposlanik. Tega jim v Rusiji niso nikoli zares odpustili in prva v nizu premnogih zamer carski družini je čez dve desetletji pripeljala do usmrtitve vseh njenih članov.
Polona Frelih
Fotografije